Razstava Prepletanja, ki bo še do četrtka na ogled v desnem atriju ljubljanske mestne hiše, je nastala v sinergiji med Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) in Luko Koper ter predstavlja trajnostne rešitve za predelavo zavrženih poliestrskih transportnih trakov iz storitvenega procesa obalnega podjetja. »Razstava je drugi del seminarskega projekta študentov magistrske stopnje programa industrijsko oblikovanje,« pove mentorica Barbara Prinčič in doda, da je izbor naloge pogosto vezan na zavržene materiale različnih proizvodnih ali storitvenih procesov. S takim podjetjem se včasih poveže naključno, spet drugič preko podjetij za ravnanje z odpadki, ki te ostanke odvažajo. »V Luki Koper na letni ravni zavržejo 21 ton transportnih trakov, ki končajo v sežigalnici. Takih primerov žal ni malo. Pred leti smo uporabili juto kot naravni material. Kar 90 ton je Droga Kolinska letno pošlje v sežigalnico,« pove Barbara Prinčič in doda, da skuša s takimi projekti dokazati, da se vse te materiale da rešiti in da bi vsi ti izdelki in materiali lahko šli v drugi krog uporabe po principu odprte zanke. »Z razpisanimi nalogami se zato študentje vadijo v krožnosti in trajnosti, hkrati pa s tem konceptom sledijo razvoju izdelka holistično, glede na celoten življenjski krog.«

Krožnost je vezana na
material in surovine

Razstava je namenjena širši skupnosti, saj, kot pove Barbara Prinčič, želijo s predstavljenimi izdelki širiti zgodbo tudi v podjetniško in družbeno okolje. »Predvsem želimo pokazati, da so ti koncepti smiselni, mogoči in nujni za zeleni prehod. In seveda, da imamo znanje in da vemo, kako zapirati snovne poti.« Industrijska oblikovalka in profesorica na ALUO se strinja, da se veliko govori o krožnem gospodarstvu, čeprav večina ne ve, kaj točno to pomeni. Tudi v podjetniških okoljih je pojem nekaterim še vedno uganka. »Pred časom je bilo na eni od tematskih okroglih miz slišati, da bi namesto o krožnem gospodarstvu morali govoriti o kroženju materialov. V praksi to pomeni, da materialnih odpadkov ali bolje rečeno ostankov, ki tako postanejo surovine, ne zavržemo, ko jih ne potrebujemo več, temveč jih ponudimo v uporabo nekomu drugemu, ki jih bo uporabil za drug namen,« razloži.

Na vprašanje, zakaj tako enostavna logika v praksi ne funkcionira, iskreno pove: »Ker ni časa, se v podjetjih nihče s tem ne ukvarja. Ni sistemskih rešitev za trg sekundarnih surovin, razen za redke izdelke in materiale, ki se reciklirajo že desetletja. Najlažje je poklicati in plačati nekoga, da ti izpred hiše oziroma podjetja odpelje odpadke.«

Sodelovanje z Luko Koper je bilo po besedah sogovornice zelo uspešno. »Pred leti sem imela študentko, ki je bila iz Kopra in je že imela samostojen projekt iz trakov,« pove Prinčičeva in doda, da je tokrat vsa skupina delala z enakim materialom, pravzaprav izdelkom, saj trak je nenazadnje končni izdelek. Zanimivo je bilo spremljati njihovo razmišljanje, raziskovanje, eksperimentiranje z materialom ter nenazadnje načrtovanje in izdelavo prototipov. »Dobili smo več različnih idejnih rešitev,« pove in doda, da so se v Luki Koper na njihovo prošnjo po odpadnih trakovih z veseljem odzvali. »Seveda je šlo za zelo majhne količine. Glede na zakonodajo podjetje odpadkov ne more dati ali prodati, če jih prej ne prekvalificira v ostanke in s tem v surovine.«

Trakovi so kakovosten
material iz poliestra

Tako so se študentje magistrske stopnje srečali s kupom umazane surovine. »Trakovi so izdelki in ko kot kreativec gledaš kup, si na začetku kar malo nesrečen, saj ti ni jasno, kaj bi iz tega lahko nastalo. Študente učim vseh postopkov, ki so potrebni, da se zgodba začne počasi odvijati,« pove in doda, da jim je pomagala le toliko, da jim je definirala področja uporabe glede na lastnost materiala. »Gre za izredno obstojen, kakovosten material iz poliestra, in skoraj nemogoče je verjeti, da konča v sežigalnici. Ko smo pretresli področja uporabe, se je pokazal velik potencial materiala.« Tako so nastali najrazličnejši predmeti – preoblačilnica za na plažo, stolp za reševalca iz vode, ležalnik, otroški stolček, igralo/sedalo za otroke, igralo za psa, večnamenska blazinica, viseča mreža, večnamenska košara ter urbana klopca in stol. Prioriteta ponovne uporabe je, da se predmet obnovi ali s čim manj procesi naredi nekaj novega. Tudi konstrukcija ležalnika je iz lesnih odpadkov, najdenih v Luki Koper, prav tako leseni stol.

Čeprav so bili tudi predstavniki Luke Koper, ki se kar niso mogli načuditi, kaj so študenti ustvarili iz kupa umazanih trakov, navdušeni nad videnim na razstavi, se kljub znanju iz omenjenega projekta dolgoročno ne bo razvilo nič konkretnega. »Vsako leto imamo dobre rezultate. Ampak realno gledano oblikovalec za realizacijo takega projekta potrebuje nekaj mesecev do leto dni. Akademija pa je izobraževalna inštitucija in se s tem ne ukvarja. Slovenija tudi ni pravo okolje za proizvodnjo tovrstnih končnih izdelkov,« pove Barbara Prinčič in navrže žalostno izkušnjo izpred dveh let, ko je delala projekt iz zavrženih kavnih vreč iz jute. »Krasen material, čeprav strgane vreče na prvi pogled niso imele nobene vrednosti. Skupaj z Inštitutom za celulozo in papir smo iz teh vreč izdelali kozarec in krožnik in presenečeni ugotovili, da je material resnično vodoodporen,« pove in doda, da bi s tem materialom lahko nadomestili lončke za enkratno uporabo. »Ko sem ob vsem delu, ki ga imam, poklicala nekaj vlagateljev, ali bi jih zanimalo recikliranje odpadne jute, nisem našla posluha,« pove in se spomni sogovornice, ki ji je gladko odgovorila, da za to uporabljajo celulozo. »Žalostno. Mi pa juto, ki je naravni material in je rasla samo leto dni, raje pošljemo v sežig.«