Ljubljanska Fakulteta za socialno delo je v začetku julija v sodelovanju z Domom na Krasu v okviru tabora organizirala različne delavnice, športne aktivnosti in poučne vsebine za stanovalce doma in lokalne prebivalce. Gre za pilotni projekt s končnim ciljem dezinstitucionalizacije, ki zadnje čase tudi v slovenskem prostoru vedno bolj odmeva. To je proces, ki ljudi iz psihiatričnih ustanov vrača nazaj v skupnost in jim skupaj z oskrbo, ki jo rabijo, omogoča dostojno življenje, kar nenazadnje narekuje konvencija o pravicah ljudi z ovirami, pod katero se je podpisala tudi Slovenija. Za razliko od Italije, ko so leta 1979 uzakonili zaprtje vseh psihiatričnih ustanov, ljudi v Trstu pa že na začetku sedemdesetih preselili v bivalne enote v skupnost, ali pa na Češkem, kjer se pojavlja velik poudarek na tem, da poskušajo oskrbovance zaposliti in tako integrirati v družbo, je v Sloveniji še vedno zaprtih tisoče ljudi, ki ne morejo uveljavljati svoje volje.

V zaporu vsaj veš, kdaj boš šel ven

Katra Zajc, zaposlena na projektu, razloži, da imajo samo še eno leto, v katerem morajo iz Doma na Krasu preseliti sedemdeset ljudi. »Cilj je, da jih preselimo v manjše bivalne enote, ker v tej veliki zgradbi so zelo slabi bivalni pogoji. Vsi vstajajo ob isti uri, delajo iste aktivnosti, imajo isti zajtrk, kosilo, večerjo. Vse je isto in tako izgubijo veliko znanja, ki se nam zdijo vsakdanja. V sobah živi do pet ljudi. Medtem, ko so bivalne enote bolj umeščene v mesta. Bivalni pogoji so boljši, v sobi sta največ dve osebi in tudi oskrbo lahko lažje prilagodimo posameznikom in posameznicam.« Prvič se je z resničnostjo psihiatričnih ustanov srečala v Srbiji, kamor je odpotovala v sklopu študija na Fakulteti za socialno delo. »Ko sem videla, v kakšnih razmerah živijo ljudje, sem bila šokirana, saj je tam še huje. Zgradbe so bile večje, zelo daleč od mestnih središč, oddelki so bili ločeni na moške in ženske, zaprti oddelki so bili večji, hrana je bila zelo slaba, da o straniščih in tuših ne govorim. Pri nas, razen varovanega oddelka, lahko gredo vsaj ven na zrak,« se spominja in dodaja: »To je zapor, samo da v zaporu veš, kdaj boš šel ven.«

Vsak si zasluži življenje v skupnosti, pravi. Kljub nedavni Iniciativi za Divačo, kot so se poimenovali občani, da bi preprečili naselitev varovancev v njihove kraje, je nujno vztrajati z dejstvi in razbijati trdovratno stigmo ljudi z duševnimi stiskami, je prepričana. »To so zelo dobri, srčni ljudje. So čisto običajni, z istimi željami in potrebami kot vsak drug. Kar se je zgodilo njim, se lahko vsakemu izmed nas. Ko sem se z njimi pogovarjala in smo skupaj debatirali, sem videla, kako so pred zaprtjem v institucije imeli svoje življenje in sanje.«

Osupljivi trenutki

Na tabor so povabili tudi posebno gostjo, ki je varovancem močno polepšala dan. Tako močno, da so spraševali, kdaj bo spet prišla in da so ji pripravljeni tudi sami plačati. Sara Bertok je terapevtka za izvajanje terapij s pomočjo konja. Veliko se ukvarja z otroki s posebnimi potrebami, tokrat pa je prvič delala z odraslimi. Tovrstna terapija je v Sloveniji že precej razvita, prvi izobraževalni program pri nas je leta 2007 razvila Fundacija Nazaj na konja iz Cirkovc. Bertokova je bila prva generacija, ki se je usposobila za terapijo s pomočjo konja. »To je nežna, pozorna, tenkočutna žival, ki lahko z ljudmi vzpostavi tesno prijateljstvo. Takšne zgodbe so dobro znane iz filmov in knjig. Pri hipoterapiji, ki pomeni rehabilitacijo na konju, je denimo koristno trodimenzionalno gibanje konjevega hrbta. Ko sedimo na njem, njegovo gibanje oponaša našo medenico, ko hodimo. To so dokazale tudi študije. Ti gibi so pomembni za vzdrževanje drže in ravnotežja.« V Divači je dvakrat izvedla terapijo s pomočjo konja, ki natančneje pomeni delo z njim, na in ob njem ter delo z njegovo pomočjo.

Sara Bertok nima svojega konja, sposoja si jih pri ljudeh, ki jim zaupa in ki se na te stvari tudi spoznajo. Različni konji so primerni za različne skupine, vsak konj pa ima izostren čut za neverbalno komunikacijo. Takoj začuti razpoloženje ljudi. Na taboru je udeležencem mogočno žival, ki pri ljudeh zaradi velikosti vzbuja spoštovanje, kot enakovrednega člana terapevtske skupine najprej predstavila od daleč, z opazovanjem. Nato je glede na zmožnosti varovancev izvedla različne dejavnosti, kot so vaje za senzoriko, pri katerih so konja krtačili, božali, čutili njegovo dlako, opisovali, kako se denimo dotik dlake na hrbtu in trebuhu razlikuje od repa. Bili so navdušeni.

Tisti, ki so bili primerni in so izkazali zanimanje, so se lahko usedli na njegov hrbet. Zanimivo je bilo videti, kako je obraz zažarel tistim, ki so sicer zelo zaprti vase in bolj malo govorijo. Eden od varovancev je znan po tem, da govori zelo po tiho. Ko pa se je usedel na konja, se vzravnal in, kot so mu naročili, na glas zaklical: 'Naprej!' je osupnil zaposlene na projektu, njegov svet pa je tisti dan postal lepši za nešteto odtenkov. In točno to je cilj celotnega projekta, ki se bo odvil tudi prihodnje leto.