Rodil sem se na Tavčarjevi 4, stavba je imela v pritličju Tavčarjev hram, kjer so se pred drugo svetovno vojno zbirali književniki pri gostincu Košarju. Ulica se je iz stanovanjske zdaj preobrazila v odvetniško. V nasprotju s Hribarjem na Bregu Tavčarja pri slavljenju in povzdigovanju le redko srečamo kot Ljubljančana. Težava, se zdi, je v tem, da za dvig v lokalni mit ni bil primeren.

V literarni mit se je uvrstil, ker je obljubil, da ga na stara leta ne bo kronal, potem pa napisal dve svoji najboljši deli. A čisto pravi pisatelj vendarle ni bil, četudi ga je posneto Cvetje v jeseni preobrazilo v mestnega škrica, ki kot značilen buržuj nostalgično vzdihuje po kmetstvu, v resnici pa vrže oko na mladenko. Tisto malo književniškega mita se mu najbolj ne prilega, ker ni bil ne pijanec, ne siromak, ne tuberkuloznik, s Franjo pa sta imela lep meščanski zakon. Še močnejši razlog za pozabo izhaja iz konflikta s »prešernovsko strukturo slovenstva« in s »slovenskim kulturnim sindromom«. Prvo je opredelil Dušan Pirjevec, drugega je podčrtal Dimitrij Rupel, oba pa merita na to, da smo kot majhen narod brez suverenosti državnih institucij doživljali svojo politiko in politično zgodovino v – literaturi in umetnosti. Vse do osamosvojitve, ko so nam suverenost napletli ravno književniki, ko so sestavili celo prvi predlog nacionalnega programa in nato še slovenske ustave. Ta nastanek politike iz duha literature, je dodal Marko Juvan, ni značilen zgolj za slovenstvo. Poznajo ga tudi drugi narodi.

Vse lepo in prav, a Tavčar je bil v svojem času nacionalni politik z liberalnim nacionalnim programom, ki je ob strani tudi pisal. Ustanovil je mestno hranilnico, iz katere je zrasla Ljubljanska banka, pa tudi investicijsko banko, ki je skrbela, da so imeli slovenski gospodarstveniki pri roki posojila za svoje načrte. Ustanovil ali že od začetka podprl je celo vrsto društev, od slovenskega dramatičnega do pravniškega, bil je poslanec dunajskega parlamenta, najdlje pa ljubljanski župan. Društvo pisateljev je rezultat njegove pobude, bil je predsednik Sokola. Povsod je hotel nemškemu nacionalizmu nasproti postaviti slovenskega, izoblikovanega v trdne institucije. Kot liberalec je bil nasprotnik katoliškega tabora, pa tudi Cankarjevih socialdemokratov, po prvi svetovni vojni še komunistov. Sto let po smrti je Tavčar še vedno v Poljanski dolini. Tja je odšel v pokoj. Res se je tudi rodil tam, doma pa je bil v politiki in v Ljubljani. In prispeval še h književnosti, da je bila lepa in slovenska. x