Na zanimivo sliko se je zaradi dolgoletnega propadanja zapuščene upravne in drugih zgradb nekdanje Strojne tovarne Trbovlje (STT) nekako pozabilo in zgolj naključje je hotelo, da stvaritev ni šla v uničenje. Med rušenjem objektov nekdanjega industrijskega zasavskega velikana so na grafit postali pozorni izvajalci rušenja in opozorili nanj. Z vključitvijo in zavzemanjem tudi občine Trbovlje in tedanjega kulturnega ministra Zorana Pozniča so znamenito upodobitev rešili pred dokončnim propadom in uničenjem. Ob odkritju slike so v stavbi že potekala rušilna dela, za ohranitev umetnine so jih morali prekiniti zaradi ustrezne odstranitve in ohranitve. Lastnik oziroma izvajalec del je takrat za 14 dni ustavil rušenje.
Po odkritju umetniškega dela je ekipa Restavratorskega centra ZVKDS uspešno izvedla postopke za konserviranje in snemanje poslikave. Zatem so stenski grafit razrezali na posamezne kose in jih ustrezno shranili. Sgraffito je bil leta 2020 restavriran v prostorih Restavratorskega centra ZVKDS. Poslikava je izdelana v tehniki sgraffito oziroma mešani tehniki, saj je del ometa poslikan. Narejena je bila na armirano betonsko preklado in delno na steber. Nastala je leta 1953, kar je bilo razvidno iz kovinske ploščice, ki pa je bila ob ogledu poslikave avgusta 2019 že odstranjena. Poslikava je zasedala celotno steno sejne sobe v prvem nadstropju in je merila 6,5 krat 3,6 metra. Na njej so upodobljeni štirje delavci z orodjem med delom, obdani so s stroji in arhitekturo tovarniških stavb in dimnikov v ozadju. Poslikava predstavlja pomemben segment slovenskega modernizma v likovni umetnosti, ikonografsko pa gre za glorifikacijo delavskega razreda Trbovelj in lokalnega industrijskega okolja Zasavja, v katerem je nastala.
Poslikava po treh letih
ponovno vidna
Umetnina ima sicer zanimivo zgodovino. Sgraffito namreč ni bil nikoli evidentiran v javno dostopnih podatkih, prav tako ni nobenega podatka zasledila med njegovo osebno dokumentacijo avtorjeva hči Metka Kavčič, zato je bila najdba tudi zanjo presenečenje. Po do sedaj znanih podatkih je Maks Kavčič ustvaril štiri sgraffite, in sicer leta 1953 v Strojni tovarni Trbovlje in Umetnostni galeriji Maribor, leta 1957 v avli kulturnega doma v Rušah, leta 1958 na zasebni hiši v Rušah in leta 1959 pred vhodom Osnovne šole Miha Pintarja Toleda v Velenju.
Delo je razrezano na več kosov in za skoraj tri leta shranjeno v depojih Zasavskega muzeja Trbovlje. Veliko je bilo tudi vprašanj o tem, kam z umetnino po rešitvi in restavriranju. Med drugim je bil podan predlog, da bi ga postavili v trboveljski občinski stavbi ali v trboveljskem muzeju, a tam ni dovolj velikega in ustreznega mesta. Prav tako je bila podana ideja, da se sgraffito vrne na staro lokacijo, kjer danes namesto STT stoji nakupovalno središče Pilon in kjer bi svoj prostor kot svojevrstna atrakcija in spomin na preteklost dobil v preddverju ene od stavb. Tudi ta ideja ni bila realizirana. Sgraffito je tako sedaj končno postavljen in ponovno viden v Delavskem domu Trbovlje.
