»Najemniki so v Sloveniji preveč zaščiteni, je prva pritožba, ki jo slišimo, ko se začne razprava o najemnem trgu. Dejansko stanje pa kaže, da najemniki živijo v izjemni negotovosti in nestabilnosti. Pogodbe, če jih sploh imajo, se sklepajo za enajst mesecev, najemnine hitro rastejo, kakovost stanovanj je vprašljiva, vse več pa je tudi kršitev zakonodaje s strani lastnikov, ki se svoje premoči znotraj tega najemnega odnosa zavedajo,« je delovanje najemnega trga v Sloveniji povzel Uroš Mikanovič z Inštituta za študije stanovanj in prostora (IŠSP), kjer so skupaj z inštitutom Danes je nov dan in PIC – Pravnim centrom za varstvo človekovih pravic in okolja pripravili poročilo o stanju na najemnem trg. Poročilo z naslovom Neznosna negotovost bivanja: stanje na ljubljanskem najemnem trgu je nastalo na podlagi njihovega enoletnega neposrednega dela z najemniki, ki so ga začeli z zagonom spletnega mesta Najemniški SOS.
Kar se gradi, je luksuzno
Po besedah Dore Kavčič z Inštituta za študije stanovanj in prostora se stanje na najemnem trgu vztrajno slabša, kar pa ni preprosto posledica neravnovesja med ponudbo in povpraševanjem. Razloge je, kot pravi, treba iskati v kombinaciji nezadostne gradnje zasebnih, predvsem pa javnih stanovanj, povečanja in spremembe strukture prebivalstva, vedno večjega poblagovljenja stanovanj ter pomanjkljive državne regulacije in nadzora najemnega trga.
Prva težava je po njenih besedah že ta, da zanesljivih podatkov o stanju na najemnem trgu sploh nimamo. »Država področja ne spremlja, kaj šele, da bi ga podrobno regulirala ali nadzorovala. Poleg tega se precejšen del najemodajalcev izogiba plačilu davkov in najemnega razmerja ne prijavi, kar še otežuje spremljanje področja. Uradne institucije tako že nekaj let podatkov o najemnem trgu v Sloveniji ne objavljajo več ali pa jih objavljajo z izrazitim zadržkom. To pomeni, da dejansko nihče ne ve, koliko najemnikov živi v Ljubljani, posledično pa je neznano tudi dejansko število njenih prebivalcev,« je opozorila.
A že pomanjkljivi podatki, ki so na voljo, po njenih besedah razkrivajo enormen zaostanek stanovanjske gradnje za rastjo prebivalcev. Če se je število prebivalcev Ljubljane v zadnjih desetih letih povečalo za okoli 10.000, število gospodinjstev pa za 11.300, je bilo med letoma 2011 in 2021 v prestolnici zgrajenih le 2800 stanovanj.
Zgrajena stanovanja poleg tega povečini ne ustrezajo dejanskim potrebam prebivalcev. Medtem ko se v Ljubljani hitreje kot drugod po državi povečuje število enočlanskih gospodinjstev, investitorji po besedah Dore Kavčič gradijo predvsem večja stanovanja, ki jih označujejo kot nadstandardna in luksuzna. »Teh si večina občanov ne more privoščiti. Največkrat jih kupijo tisti, ki že imajo stanovanja,« je dejala. Ta stanovanja se pogosto že vnaprej oglašuje kot investicijo, dobro počivališče za kapital ali priložnost za dodatni zaslužek s kratkoročno oddajo.
Za vselej s »cimri«?
Ob odsotnosti zanesljive uradne statistike o višini najemnin so indikator stanja vsakodnevne ponudbe stanovanj na spletnem portalu nepremicnine.net, kjer so ponudbo analizirali tudi sodelavci Najemniškega SOS. Ob upoštevanju smernic, da naj za dostojno življenje najemnina ne bi presegala 30 odstotkov, skupaj z vsemi stanovanjskimi stroški pa 40 odstotkov dohodkov gospodinjstva, so ugotovili, da ponudbe, primerne za osebe s plačo, nižjo od povprečne, v Ljubljani sploh ni. Na dan 13. oktobra sodeč po oglasih na portalu nepremicnine.net na območju Ljubljane ni bilo na voljo niti enega stanovanja, ki bi si ga lahko privoščila oseba z minimalno plačo. Tudi osebi s povprečno plačo je bila na voljo le peščica samostojnih stanovanj, in sicer vsega skupaj pet garsonjer.
»Stanje je alarmantno. Samska oseba z minimalno plačo ne more priti do samostojnega stanovanja. Še oseba s povprečno plačo po 'stanovanjski avdiciji' najverjetneje ne bo prišla do enega od peščice samostojnih stanovanj, ki so na voljo na trgu. V takšnih pogojih najemniki nimajo druge izbire, kot da se sprijaznijo z dejstvom, da bodo življenje bodisi preživeli s cimri – ne glede na starost ali potrebe – bodisi veliko višji delež svojih prihodkov namenili za stanovanje in se odrekali drugim izdatkom. Obe možnosti pa pomenita slabšo kakovost življenja,« navajajo avtorji poročila.
