Žale so z Vrtom vseh svetih del slovenske in od leta 2007 tudi evropske kulturne dediščine, lani pa je bil Plečnikov kompleks vpisan še na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Slovenski arhitekt je nekoč takole opisal svojo vizijo: »Uredimo vrt poslednjega slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako da bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.«

Hmelj, starodobnik in arheolog pridejo na pokopališče

Kljub temu, da upravna stavba pokopališča pri Plečnikovih propilejah stoji na naslovu Med hmeljniki 2, danes tam ni nobenega hmelja, kar pa ne pomeni, da ga nikoli ni bilo, pove turistični vodnik po Ljubljani Miro Gračanin. V torek je bil zadolžen za prvo vodstvo med grobovi. »Nekdo se je nekoč spomnil, da bi lahko hmelj pridelovali tudi v Ljubljani, saj smo imeli pivovarno. Zakaj bi ga vozili iz Žalca, če ga lahko imamo tukaj. Obstajajo slike, kako so ga posadili, a se očitno ni obnesel. Hmelja ni več, je pa ostal v naslovu Žal Med hmeljniki 2.«

Tisto jutro se je zbrala skupina dvanajstih udeležencev. Med njimi je bil tudi Timotej Pavlin, študent arheologije na ljubljanski univerzi, ki prihaja iz Brežic. Žalam, pravi, nikoli ni posvečal posebne pozornosti, dokler ni kot član Citroën kluba Slovenije ob 150. obletnici Plečnikovega rojstva odšel na vožnjo po različnih točkah v Ljubljani, med katerimi so bile tudi Žale. »Ogledali smo si jih zelo na hitro. Zdelo se mi je zanimivo in sem predlagal, da bi videli še kaj, pa nismo imeli časa. Rekel sem si, če vi nočete, si jih bom pa sam ogledal,« pojasni Timotej Pavlin. Njegova radovednost izvira predvsem iz njegove strasti do arheologije. »O Plečniku in Ljubljani ne vem dovolj. Razumevanje, kako so pokopavali v preteklosti, nam lahko pomaga razumeti, kako pokopavamo danes. Zanimivo je razmišljati, kako bodo to pokopališče razumeli čez 2000 let. Arheologija postavlja velika vprašanja, denimo, kako deluje svet in kako ga dojemamo. Morda je ena izmed primernejših ved, da nanje tudi odgovori.«

Ni važno, kako prideš,
važno je, kako greš

»Plečnik je cerkve gradil z velikim veseljem. Zanimala ga je večna arhitektura, tisto, kar obstane še veliko let. Piramide so mu bile recimo zelo pri srcu, ker so se ohranile skozi tisočletja. Modernizem mu ni dišal, zanj je imel prekratek rok trajanja,« med sprehodom po pokopališču pove Gračanin. Žale niso samo zeleni park, spomeniki, vežice in grobnice različnih stilov. Dah vzvišenosti za tančico smrtnosti dajejo predvsem njihove zgodbe. Nenazadnje so te tiste, ki ostanejo.

Grobove pokopanih, med katerimi je veliko znanih Slovencev, je danes mogoče najti na spletnem iskalniku in jim celo prižgati virtualno svečo. Med vodstvom pa pogled pritegne zares velikanska sveča na enem izmed grobov. »Da imamo Slovenci radi sveče, vemo. Ko pridejo tujci, so nad njimi začudeni. Zdaj jih je sicer vedno manj. Kot vidite, imamo tukaj sveče različnih velikosti in oblik,« se nasmehne vodnik Miro Gračanin.

Svoje mesto počitka ima na Žalah tudi družina Plečnik. Ni presenetljivo, da je arhitekt dal svoj nagrobnik narediti že kar nekaj časa pred smrtjo. Bil je zelo občutljiv za to, da bi nekdo v njegova dela posegal, kaj spreminjal. »Zelo se je bal, kaj mu bodo postavili na grob. Imel je nekaj izbranih kamnosekov, ki so dosegali njegove standarde. Nagrobnik je čakal pri enem izmed njih, in ko je Plečnik umrl, so morali dodati samo še zadnjo številko, letnico smrti.« Tudi pri svojem grobu si je dovolil samosvojost, ta namreč izstopa in moli izven črte preostalih grobov. Očitno pa ni imel vpliva na to, kaj se je kasneje dogajalo nasproti. Moderna kompozicija na drugi strani mu najbrž ne bi bila preveč všeč. x