»Moj dan se začne, ko se zbudim, pa pogledam, da sem noč preživel. Spim, kjer hočem, samo da je streha, beton in karton da je moj,« so včeraj v Miklošičevem parku odzvanjale Tončkove besede iz dokumentarnega filma 30 let kartona in betona. Anton Pugelj - Tonček, ki je preminil pred dvema letoma, je bil »legendarni kralj, zelo pomemben član naše skupnosti, in ob njegovi smrti smo se zavedeli, da je pustil neizmeren pečat, tudi mnogim mimoidočim v parku. Marsikdo v Ljubljani reče, gremo v Tončkov park, zato se nam je zdelo edino prav, da se mu v njegovem parku poklonimo s spominsko ploščico,« je pred novim obeležjem v mestu povedala predsednica Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice Hana Košan. Spominska ploščica pa ni samo spomin na Toneta, ampak tudi »opomin, da nam je kot družbi spodletelo in da še nismo naredili dovolj, da bi brezdomstvo izkoreninili,« je še na slavnostnem dogodku, na katerem so spregovorili tudi Tonetovi prijatelji in hčerka, povedala Hana Košan.
Število brezdomnih oseb skokovito narašča
Kot opozarjajo v društvu Kralji ulice, v Sloveniji število brezdomnih oseb skokovito narašča. Do konca septembra je samo v dnevni center društva Kralji ulice prišlo 793 oseb, medtem ko so znotraj vseslovenske brezdomne mreže in programov v prvem polletju pomagali 3830 brezdomnim osebam. Hana Košan sicer poudarja, da je brezdomnih v Sloveniji vsaj še enkrat toliko, saj smo še vedno priča pojavu prikritega brezdomstva. Zato je pomembno sprejeti definicijo brezdomstva, ki je Slovenija še vedno nima. Pri čemer je, kot je še poudarila predsednica društva Kralji ulice, bistveno, da o tem kompleksnem družbenem pojavu govorimo v širšem pomenu, ki naslavlja različne oblike stanovanjske ranljivosti, in so brezdomne osebe tako tiste, ki so brez strehe nad glavo, tiste, ki nimajo stanovanja oziroma doma, kot tiste, ki živijo v negotovih ali neprimernih razmerah.
Poleg tega je, kot še poudarjajo v društvu Kralji ulice, skrajni čas, da država na področju brezdomstva sprejme strategijo. »Pomembno je, da se začnemo s tem vprašanjem sistemsko ukvarjati. V Ljubljani imamo na tem področju veliko programov, nimamo pa sistemskih rešitev,« je povedala Hana Košan. Brezdomstvo je pomembno preprečevati in ne samo reševati, za kar »potrebujemo jasno usmeritev v zagotavljanje dostopnih in javnih stanovanj. Brezdomstvo ne more biti samo vprašanje socialne in zdravstvene politike, ampak tudi stanovanjske.« Odgovor za uspešno preprečevanje brezdomstva, kot še poudarja predsednica Kraljev ulice, je koncept »najprej stanovanje«. Ta govori o tem, da vsakdo potrebuje najprej streho nad glavo, da si lahko uredi življenje. Na Finskem so ravno s to strategijo in namensko gradnjo stanovanj ter preoblikovanjem zavetišč v stanovanja dosegli korenit upad števila brezdomnih in cilj je, da do leta 2030 postanejo družba brez brezdomnih oseb. Za tovrstno spopadanje z vprašanjem brezdomstva pa je pri nas, kot še pojasnjuje Hana Košan, treba doseči miselni preskok – da so zavetišča le krizna rešitev. Poleg tega je treba zagotavljati dolgoročne rešitve, kar so dostopna stanovanja.
