»Mi smo potniki skozi življenje, sopotniki pri vzponih in padcih, v solzah in smehu, ob zmagah in porazih. Veseli smo, da imamo drug drugega in da si na potovanju skozi življenje lahko pomagamo,« je misel, ki so jo uporabniki Štacjona zapisali že pred letom dni, ko so praznovali deset let delovanja, in za katero menijo, da jih najbolje opiše. Ob takšnem poslanstvu morda ni naključje, da je dnevni center prostore dobil v obnovljeni Plečnikovi železniški postaji. »Kar je odlično, saj se lahko na dnevne izlete zapeljemo kar z vlakom,« so nam povedali »potniki«, ko smo se pred časom povabili v njihovo družbo.
Dnevne aktivnosti po urniku
Po dogovoru smo na vrata dnevnega centra potrkali malo po 11. uri, še prej pa opazili urejeno dvorišče in sveže posajen pušpan. »Radi imamo rutino, zato se držimo dnevnega urnika,« nam je povedala 30-letna Sara, ki je kar sama prevzela besedo. »Dan začnemo z jutranjo telovadbo in s čajanko. Sicer nas večina pije kavo, ampak po želji skuhamo tudi čaj,« je povedala in dodala, da so ta dan zjutraj posadili pušpan, ki ga je prinesla ena od mentoric, ob tem pa prebrali še nekaj uporabnih vrtnih nasvetov. Čeprav smo jih zmotili ravno v času priprave kosila, so delo z veseljem za krajši čas odložili. »Vsak dan si skuhamo topel obrok, po dva sva dežurna, in za danes smo pripravili tortilje,« nam je povedal Robi in razložil, da je pred kratkim nabral mlade liste koprive, jih prevrel in shranil v zamrzovalniku. »Naslednji teden, ko bom zadolžen za kuhanje, jih bom skuhal kot špinačo. Zraven bom pripravil še pire krompir,« je povedal, pri tem pa ni pozabil omeniti Jureta, ki prav tako velja za odličnega kuharja. Jure je tudi edini »potnik« Štacjona, ki prihaja že od prvega dne. »Spremenilo se ni veliko. Samo ljudje se menjajo. Nekateri odhajajo, gredo v dom za starostnike, prihajajo novi. Kot na vsaki železniški postaji,« je povedal z umirjenim glasom in ob pohvalah soudeležencev, da pripravlja najboljšo mesno omako, skromno skomignil z rameni.
V tišini sta pogovor spremljala tudi Ivana in Sandi. S šestdesetimi leti je Sandi najstarejši v skupini, zadržano pove, da ima veliko izzivov v življenju. Predvsem z zdravjem. Tudi Ivana, ki v Štacjon prihaja že deset let, se trudi, da ne izpusti priložnosti za druženje. Čeprav živi pol ure hoje stran, je to ne odvrne od dnevne rutine. »Maja me čaka veliko dela na vrtu. Živim sama, zato vse delo pade name. Vendar mi je v veselje, kar je viška zelenjave, pa pogosto prinesem v dnevni center,« nam je še povedala Ivana.
Skupaj zapeli na ves glas
Med zadnjimi se je v pogovor vključil Jože, ki prihaja iz okolice Domžal. »V Štacjon prihajam že dve leti in lepo so me sprejeli. Družba je prava, brez alkohola in drog,« je povedal Jože in dodal, mu je danes Robi pomagal pri daljincu za televizijo. »Robi se spozna na vse. Je tudi hišnik, poprime za vsako delo. Veste, tukaj si res vsi pomagamo,« je povedal. Le čustveno otopel človek bi lahko spregledal iskrene in pristne odnose med njimi. In čeprav vsak nosi svojo življenjsko zgodbo, je bilo čutiti povezanost in pripadnost skupini tako med sproščenim pogovorom kot ob hudomušnih zbadljivkah. Ob tem besedo ponosno predajo še Urošu Koščarju, ki je pred dnevi prejel nagrado za sodelovanje na literarnem natečaju Sprejmi me, ki ga je razpisala fakulteta za socialno delo. Omeni, da je tik pred izdajo svoje tretje pesniške zbirke. Med najbolj glasnimi pa je bil Boris, ki si je za konec zaželel, da vsi skupaj zapojemo. Ker skupini, ki ima redne pevske vaje, ne bi bilo pošteno odreči želje, smo tudi sami globoko vdihnili in v družbi petnajstih »potnikov« iz srca zapeli Pastirica žgance kuha.
Med ogledom prostorov dnevnega centra je do besede prišla tudi vodja Štacjona Vesna Žibert, ki je med drugim poudarila, da se tukaj prepletajo mnoge zgodbe ljudi in tkejo življenjske vezi. »Vsak se je s svojo zgodbo vključil v dnevni center, nekateri so odšli, a vsak je pustil svoj pečat. Skozi težave in preizkušnje dozorevamo in se veselimo svetlih in toplih dni, gradimo prijateljstvo in postajamo skupnost, v kateri se počutimo varne in sprejete. Lepe dneve izkoristimo za izlete in se učimo kuhati zdrave jedi, sodelujemo pri različnih delavnicah in si vzamemo čas za pogovor, kavo, praznovanja in druženje,« je povedala in poudarila, da jih je okolica odlično sprejela. »Sodelujemo tudi z drugimi organizacijami in društvi s področja duševnega zdravja ter organizacijami in društvi iz lokalnega okolja. Udeležujemo se različnih dogodkov v Kamniku, ob koncu leta odpremo vrata in krajane povabimo k nam, da jim pokažemo, kaj smo ustvarili.« Ob tem prirejajo tudi enkratne dogodke, kot so pikniki, redno praznujejo rojstne dneve, vsi pa se najbolj veselijo večdnevnega poletnega letovanja v Fiesi, zato se vsako leto potrudijo, da zberejo potrebna sredstva za letovanje.
