Školjčna sipina leži v bližini sredozemskega slanega travnika pri Sv. Nikolaju. Slednji sodi v zavarovano območje Natura 2000, obiskovalci pa se lahko čezenj sprehodijo po dvignjeni leseni pešpoti, ki omogoča ohranjanje narave. Medtem školjčna sipina, ki jo od slanega travnika ločuje manjše ankaransko pristanišče Sv. Katarina, nima naravovarstvenega statusa.
Velik turistični potencial
Kot so povedali na ankaranski občini, so ponosni, da imajo redke in izjemne habitate, kot je školjčna sipina. Ta ima po njihovi oceni nedvomno velik turistični potencial. Kot so dodali, varstvu narave in njenih posebnosti pripisujejo velik pomen, vendar na območju ne morejo investirati ali ga urejati, saj gre za del območja, ki ga ureja državni prostorski načrt za pristanišče v Kopru. Ob tem so na občini opozorili, da veljaven prostorski načrt na tej lokaciji predvideva tretji pomol pristanišča, s tem pa uničenje širšega območja naravnega okolja. Če bi želeli školjčno sipino zavarovati, bi lahko občina dala pobudo za njeno zaščito, a o tem trenutno ne razmišljajo. »Zaenkrat občina nima takih načrtov. O tovrstnih korakih bi se morali uskladiti z lastnico zemljišča, torej Republiko Slovenijo, ki pa ima na tem območju predvidene druge dejavnosti,« so pojasnili.
Podobno so opozorili tudi naravovarstveni nadzorniki iz Krajinskega parka Debeli rtič. »To, ali bo območje dolgoročno ohranjeno, je odvisno od lastnice – Republike Slovenije – in načrtov, ki jih ima v zvezi s tem območjem,« so zapisali v odgovoru na vprašanja STA.
V Luki Koper so v kratkem odgovoru na vprašanje STA o načrtih glede gradnje pomola in morebitnem uničenju školjčne sipine nakazali, da se s tretjim pomolom trenutno konkretneje še ne ukvarjajo. »V Luki Koper dajemo prednost razvoju in širitvi skladiščnih ter manipulativnih površin v okviru prvega in drugega pomola, kjer imamo vso potrebno infrastrukturo in razvito logistiko,« so zapisali.
Školjčna sipina pri Ankaranu, ki ji nekateri pravijo tudi pokopališče školjk, je sicer nastala zaradi poglabljanja plovnih poti za potrebe koprskega pristanišča v 80. letih prejšnjega stoletja. »Izkopan material je bil odložen na obalo in izpostavljen zunanjim dejavnikom, kot so dež, veter in valovanje morja. Mulj se je izpral in prikazala se je bela školjčna sipina,« so opisali naravovarstveni nadzorniki iz krajinskega parka.
70 vrst polžev in 60 vrst školjk
Gre za izjemen in redek habitat, kjer so našteli lupine vsaj 71 različnih vrst polžev in 60 vrst školjk. V takšnem obsegu in s takšnim nastankom ga ne najdemo nikjer drugje v Sloveniji, poudarjajo v krajinskem parku. Dodali so še, da so ogrodja odmrlih organizmov pomembna kot podlaga za pritrditev alg, spužv in drugih organizmov, hkrati so dom za rake samotarje in druge mikroorganizme, prav tako zmanjšujejo erozijo obale. Kopičenje ostankov fosilnih ali današnjih organizmov, ki jih na neko mesto odloži morje, strokovno imenujemo tanatocenoza. Pogovorni izraz »pokopališče školjk« pa po pojasnilih naravovarstvenikov iz krajinskega parka ni najbolj primeren, saj ne gre za pokopališče in ne zgolj za školjke.
Nabiranje lupin nakopičenih školjk in polžev po obalnem obrežju je precej razširjeno, opažajo naravovarstveni nadzorniki. Čeprav ne gre za kaznivo dejanje, to ni priporočljivo, opozarjajo. »V nekem trenutku v prihodnosti bo iz školjčne sipine, sestavljene iz celih lupin, v vsakem primeru nastal droben pesek. Hoja in pobiranje lupin pospešita ta proces, zato se sipina hitreje spreminja, kot bi se sicer,« so zapisali.
Ankaranski naravovarstveniki ob tem javnost pozivajo k upoštevanju temeljnih ciljev varstva narave. Znotraj naravnih in drugih posebnih območij je treba hoditi po urejenih poteh, ob tem pa naj obiskovalci ne motijo živali ter ne nabirajo organizmov in spominkov. »Za seboj ne puščamo ničesar, še posebej ne odpadkov, odnašamo pa le mir, zadovoljstvo in kakšno lepo fotografijo,« so poudarili. Pozivu se pridružujejo tudi na spletni strani visitankaran.si.
