Vas Škale v Šaleški dolini je bila prva, ki se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi intenzivnega izkopavanja premoga začela postopoma pogrezati vase in naposled dokončno izginila z zemljevida. Škale je zalila voda in na tem mestu je nastalo danes vsem dobro poznano in priljubljeno Velenjsko jezero. Prebivalci Škal, ki ta dogodek še pomnijo ali so potomci prebivalcev, ki so se morali zaradi tega preseliti drugam, pa se tradicionalno srečujejo na dan rudarjev. Letošnje srečanje je bilo dvaindvajseto po vrsti, začetnik in pobudnik zanje pa je bil Herman Arlič, tudi letošnji častni gost. Srečanja sicer zdaj pripravljata Društvo Revivas Škale – društvo za oživitev in promocijo vasi Škale ter nekdanja dolgoletna predsednica društva Verica Pogačar. Letos so ob srečanju, ki se ga je udeležilo 35 družin preseljenih Škalčanov, na ogled postavili razstavo fotografij nekdanjega kraja in krajanov z naslovom Škale, ki jih ni več, ki jo je pripravil kustos Muzeja Velenje Damijan Kljajič.
Še vedno so Škalčani
»Škale so skozi svojo zgodovino zaradi odkopavanja premoga in zagotavljanja zanesljive oskrbe z električno energijo plačevale zelo visok davek. Mnogo Škalčanov se je moralo zaradi izkopavanja premoga in posledično ugrezanja tal izseliti. Ugrezale so se domačije, ugreznil se je ves škalski hrib, izginjale so pomembne zgradbe, cerkev, šola, trgovina, gasilski dom. Prestavljale so se ceste, nastajala so jezera,« je udeležence spomnil Zvone Kodrun, predsednik društva Revivas, in dodal, da so se morale prve družine izseliti kmalu po koncu druge svetovne vojne. Val preseljevanja pa je trajal več kot 40 let. »Srečanja so pomembna, ker se preseljeni vračajo v Škale, da se družimo, da obujamo spomine, da jim povemo, kaj smo že naredili in kaj še bomo. Sicer pa so prebivalci za vselej ostali Škalčani, četudi njihove vasi ni več,« je še dodal Kodrun.
Premogovnik je dolini
veliko vzel, a tudi dal
Prva, ki se je začela ugrezati, je bila cerkev, stara tisoč let, ki je bila tudi najstarejša v Šaleški dolini. Škalski zvonik je bil nekaj časa videti tako kot stolp v Pisi, a so ga zaradi varnosti porušili, preden bi se podrl sam. Za cerkvijo so izginili še župnišče, celo pokopališče, pa šolski stavbi, občinska zgradba, trgovina, gostilni, društveni dom … Kot pripovedujejo nekateri domačini, so se tla dobesedno čez noč znižala za cel meter, posledično so pokali zidovi domov in bivanje v takšnih hišah ni bilo več varno. »V Premogovniku Velenje se zavedamo, da ste morali v preteklosti veliko žrtvovati, da je podoba naše doline danes takšna, kot je. Da vam je bilo veliko odvzeto, da ste izgubili svoje domove, ne nazadnje svoje dotedanje življenje. Premogovnik je tej dolini veliko vzel, na drugi strani pa tudi dal. Brez njega bi bila razvoj in razcvet naše Šaleške doline povsem drugačna,« je v nagovoru Škalčanom dejal Aleš Logar, direktor Premogovnika Velenje. In prebivalcem Šaleške doline, krajevnim skupnostim in društvom zagotovil, da se bodo še naprej trudili za prijazno in kakovostno bivanje vseh, obenem pa zagotavljali delovna mesta za prihodnje rodove.
