Blaž Selšek iz Dola pri Ljubljani je vse življenje živel in garal na svoji kmetiji. Ko beseda nanese na njegovo mladost, pokaže svoje utrujene in zgarane roke. »Vidite, tako je pa danes, ko sem odvisen od pomoči drugih,« pove 91-letni gospod, ki se je našega obiska iskreno razveselil. Da bodo prihajajoči prazniki tudi zanj nekaj posebnega, nam pove in omeni hčerko, ki bo z družino prišla iz Nemčije, kjer poučuje glasbo. »Skupaj bomo praznovali, tudi prepevali. Pesem je pri nas doma od nekdaj. Sin poje v cerkvenem zboru, igra tudi orgle in kitaro, še lepše poje vnukinja, ki se uči solopetja,« ponosno pojasni Selšek in nas povabi v kuhinjo, kjer toplino in domačnost prihajajočih praznikov ustvarijo praznični aranžma na jedilni mizi in velike jaslice v kotu.

Dva meseca postavljala jaslice

Na kmetiji Selšek so se praznikov letos lotili z velikim veseljem, sodelovali sta tako družina kot socialna oskrbovalka, ki 91-letnika obiskuje vsak dan. Že pred vhodom v hišo nas je lenobno pozdravil črn mačkon, ki se je pretegoval na balah sena, okrašenih z vejami smrečja. Prav tako je bila veža v hiši okrašena z ogromno smreko in pisanimi lučkami, na mizi pa se je na krožniku ponujalo sveže pečeno pecivo. »Pred dnevi smo na obisk povabili stanovalce iz Centra starejših Notranje Gorice, da so prišli pozdravit gospoda, zato sva skupaj s hčerko spekli nekaj piškotov. Gospod ima namreč štiri otroke in vesela sem, da smo mu skupaj lahko izpolnili željo,« pove Mirjana Đokić, socialna oskrbovalka iz podjetja DEOS. »Že pred časom mi je med pogovorom zaupal, da si želi še zadnjič postaviti jaslice. Seveda ni šlo drugače, kot da smo gospodu ustregli,« je v smehu še povedala Đokićeva, sam pa je dodal: »Res imam srečo, da me gospa vsak dan obišče. Vsako dopoldne sedim pri oknu in čakam, da po dovozu do hiše pripelje njen avto.«

Med skupnim opazovanjem jaslic Selšek pove, da so se priprave na jaslice začele že pred dvema mesecema. »Sinu je mizar odrezal velik lesen ploh. Mislim, da je daljši od dveh metrov, tudi širina je ravno pravšnja,« pripoveduje sogovornik in doda, da so za mah poskrbeli vnuki, ki so ga nabrali v gozdu za hišo. »Lesen rob podlage smo lepo zakrili z belim filcem,« še pojasni in pristavi, da sta nato s svojo oskrbovalko vsak dan po eno uro zlagala figure na mah. »Nekatere so morda celo starejše od mene, večina pa je zagotovo stara več kot 50 let. Sin je električar in je poskrbel, da se del podlage počasi vrti. Imamo tudi mlin na vodo. Sam sem na novo izdelal hlev za družino. Ozvezdje iz lučk nad hlevom pa je bilo ideja gospe Mirjane, ki ga je tudi naredila,« pove in se nasmehne, ko pokaže na figuro, ki leži pod smerokazom proti Ljubljani. »To je zelo stara figura, vendar je tako simpatična, da smo jo morali vključiti v jaslice,« reče in razloži, da gre za policaja.

Za praznike si želi le zdravja

Čeprav se je v vseh teh letih nabralo kar nekaj figur, je bilo za tako veliko površino treba dokupiti nekaj glav živine. »Vidi se, da niso vse živali iz istega materiala, prav tako so nekateri koštruni in backi večji, drugi manjši. Za zabavo sem želel dodati še nekaj drugih živali a mi je gospa dovolila dodati le kamelo, ki jo bodo za transport daril potrebovali trije kralji,« pripoveduje v smehu in s tem pokaže, da so mu postavljene jaslice iskreno v veselje: »Res sem vesel, da sem lahko, morda zadnjič, postavil jaslice v svoji kuhinji.«

Selšek, ki je že pet let vdovec, nam je povedal, da si za praznike želi le zdravja in veselja, čeprav mu prav slednjega niti ne manjka. Ko ga pobaramo o spominih na otroštvo, pojasni, da so bile jaslice od nekdaj del družinske tradicije. »Ko sem bil premajhen, da bi jih postavljal, sem si rad postregel s piškoti in bonboni, ki so krasili spodnje veje novoletne smrečice. Seveda sem krivdo za prazne veje vedno zvalil na hišnega mačkona,« se spominja Selšek in doda, da izgovor niti ni bil tako za lase privlečen, saj je bilo mačkonov po hiši vedno veliko. Med pogovorom tudi izvemo, da je bilo služenje vojaškega roka v Raški na jugu Srbije zanj zelo prijetna izkušnja. Pove, da se je tam – deloval je kot kurir – tudi veliko naučil. »Doma sem moral nato prevzeti grunt. Skušal sem delati v sadovnjaku v Senožetih, a mi je bilo težko delati z ljudmi. Šel sem na svoje. Da sem preživel družino s štirimi otroki, sem žagal drva, kosil. Ker sem v vasi prvi imel traktor, sem oral tudi drugim. Pozimi sem 30 let čistil sneg s ceste,« se je spomnil časov, ko je poleg dela na kmetiji rade volje poprijel še za druga dela. »Ljudje so me radi prosili za pomoč. Ker sem imel veliko dela in sem jim rad govoril 'saj bo, potrpite še malo', se me je prijelo ime Potrpljenček,« nam še pove v smehu, preden se utrujen poslovi in umakne v svojo sobo.