V Kamniku je že desetletja drugi vikend v septembru rezerviran za narodne noše. Zaradi epidemije je prireditev zadnji dve leti odpadla, zato pa so Kamničani jubilejni, petdeseti dogodek po vrsti zaznamovali, »kot se šika«. Vsaj tako nam je potrdilo nekaj domačinov, ki smo jih lahko od petka do nedelje srečali na osrednjem kamniškem trgu. Letos kar tridnevni program Dneva narodnih noš in oblačilne dediščine se je začel v petek popoldne s predstavitvijo prepleta Maleševih živopisnih upodobitev narodnih noš in bogatih vzorcev na kamniških majolikah v Maleševi galeriji ter se je s strunskimi glasbili, kot delom naše dediščine, nadaljeval v sončno soboto. Kljub dobremu obisku prva dva dni zagotovo ne gre prezreti vrhunca festivala, ki je v nedeljo v staro mestno jedro privabil ljubitelje narodnih noš in kulturne dediščine iz vse Slovenije in zamejstva.
50 podob slovenske
oblačilne dediščine
Letošnji sprevod je organizator zastavil nekoliko drugače. Kot je povedal Tone Ftičar, vodja programa, ki pri tem prazniku sodeluje že štiri desetletja, gre pri organizaciji tako velikega dogodka zahvala tudi ekipi Javnega zavoda za kulturo Kamnik, pomoč sta ponudila tudi Medobčinski muzej in Knjižnica Franceta Balantiča. »Po 40 letih sodelovanja v različnih vlogah so me letos prosili za pomoč pri pripravi programa. Ta vloga je bila najmočnejša, glavna, zato sem jo želel opraviti po najboljših močeh. V prvi vrsti sem se naslonil na dolgoletnega sodelavca in poznavalca dr. Bojana Knifica, v pomoč nam je bila tudi rojakinja, Kamničanka Marija Klobčar, oba sodelavca tudi pri izdaji številnih publikacij na to temo,« nam je le nekaj minut pred začetkom povorke povedal Ftičar in dodal, da so iz tega izhodišča oblikovali primerno vsebino za jubilej. »Predstavitev 50 podob slovenske oblačilne dediščine Slovenk in Slovencev, kar pravzaprav predstavlja zelo razširjeno sliko dosedanjih stereotipov narodnih noš, kjer prevladuje kot simbol slovenstva gorenjska narodna noša ali pa morda še nekaj poglavitnih značilnosti drugih pokrajin.«
Tudi zato se je organizator zavestno odrekel gostovanju tujih folklornih skupin z obrazložitvijo, »da jih nikakor ne omalovažujemo, preziramo ali zanemarjamo – temveč naša odločitev temelji na samozavedanju, da končno naredimo prireditev, ki bo predstavila našo lastno podobo, s tem da se spoznamo, vidimo, vrednotimo najprej sami in da to pokažemo tudi tujcem. Ta odločitev bo za mnoge veliko presenečenje – namreč s tem se odmikamo od stereotipa zgolj ene ali morda dveh, treh poznanih slovenskih noš – z željo širiti poznavanje noš tudi drugih slovenskih pokrajin,« je še povedal sogovornik.
Folklorne skupine ponosne
na svojo dediščino
Tudi štirje manjši odri, s katerih so komentatorji predstavljali in opisovali skupine v povorki, so bila še ena novost, ki jo je večtisočglava množica sprejela z odobravanjem. Prva točka je bila na začetku Šutne pri rojstni hiši Rudolfa Maistra, druga pred Samčevim prehodom na vrhu Šutne, tretja na glavnem prizorišču pri odru na Glavnem trgu, kjer so letos prvič postavili tudi VIP-tribuno, in četrta, zadnja točka na Trgu talcev pri spomeniku Rudolfa Maistra. Ena prvih skupin, ki smo jih lahko opazili v sprevodu, so bili člani Folklornega društva upokojencev Naklo. »Lani smo pristopili h kostumski prenovi. Nekaj sredstev smo pridobili, nekaj smo dodali sami. Naredili smo tri podobe – eno gorenjsko, drugo prekmursko in še koroško. Vse skupaj pa je nekako zaokrožilo tudi našo 25-letnico folklorne skupine,« nam je povedala Ljubica Huzjan in dodala, da je skupina redna gostja kamniške povorke.
Težav s skoraj poletnimi temperaturami niso imeli sonca vajeni člani Folklornega društva Val iz Pirana. »V sprevodu se bomo predstavili z istrsko in solinarsko nošo. Obe izhajata iz 19. stoletja,« nam je povedala Milenka Uhelj Oštir, ki je bila na čelu skupine. Z izredno pomlajeno ekipo pa se lahko pohvalijo pri Folklorni skupini Jurija Vodovnika Skomarje. »Predstavljamo pohorsko oblačilno dediščino iz prve polovice prejšnjega stoletja,« nam je povedala Katja Štefane in dodala, da so oblačila, ki jih nosijo, dejansko nova. »S skupino smo se lotili raziskovalne naloge in poiskali slike, ki govorijo o oblačilni tehniki naše regije. Nekaj oblek smo našli tudi v starih skrinjah,« jo je dopolnil soplesalec Simon Ljubič.
Prvi del sprevoda je zaradi pestrosti oblačilne dediščine jemal sapo, a tudi drugi del, v katerem je sodelovalo nekaj več kot tisoč narodnih noš, je bil vreden ogleda in je spodbuda organizatorju, da jim korak tudi v naslednjem letu ne zastane.
