Letošnja kampanja združenja Europa Donna Slovenija v rožnatem oktobru, mednarodnem mesecu ozaveščanja o raku dojk, med drugim nagovarja ženske, naj redno opravljajo samopregled dojk in to priporočijo tudi prijateljicam. »Bolezen ne izbira, v zadnjem obdobju se z rakom dojk sooča tudi čedalje več mladih deklet, ki še niso dopolnile trideset let,« opozarja nekdanja štirikratna olimpijka v biatlonu Tadeja Brankovič. V združenju Europa Donna Slovenija je aktivna od leta 2020, ko je nekega usodnega marčevskega dne za svojo bolezen izvedela na družinskem smučanju v tujini. »Seveda sem se sprva spraševala, ali bom imela moč soočiti se s preizkušnjo. Bilo me je strah, prestrašeni so bili tudi moji domači. Po številnih solzah in razmišljanju o tem, kaj sem naredila narobe, sem spoznala, da se proti raku ne smem jezno boriti, ampak ga moram sprejeti. Rekla sem mu: bodiva prijatelja in bova skupaj živela še naprej,« se začetkov zdravljenja spominja triinštiridesetletna Brankovičeva, mama dveh otrok.

Če se danes ozre nazaj, zaupa sogovornica, ji je rak dal več, kot ji je vzel: »Z njim sem se poistovetila in govoriva isti jezik. Bolezen pride, da se česa novega naučimo. Zdaj živim drugače, zame je dragocen prav vsak dan. Zelo dobro sem prenesla vse terapije in se šele, ko se je intenzivno zdravljenje zaključilo, zavedla, da sem se spremenila. Stranski učinki so naredili svoje in danes opazim spremembe pri sebi: sem počasnejša, občutljivejša in imam manj koncentracije. A se ne pustim malodušju. Živim polno življenje in skušam biti vsak dan kar se da aktivna.«

Najdragocenejša peta olimpijada

O zgodnjem prepoznavanju bolezni raka dojk, sprejetju bolezni in pomenu zdravega načina življenja Tadeja Brankovič te dni ozavešča na številnih dogodkih v sklopu rožnatega oktobra. Sodeluje tudi z onkološkim društvom za moške OnkoMan in Inštitutom Zlata pentljica, otroci z rakom. »Še vedno redno prejemam hormonsko terapijo, zato sem včasih precej utrujena. Pomembno je, da sem se sprijaznila, da ne bo nikoli več enako. Sprejela sem svojo ranljivost in si ne očitam, če se kakšen dan ne počutim v redu, čeprav v oktobrskih dneh običajno še bolj zaživim in se trudim, da se še večkrat kot sicer odenem v rožnate barve,« pove nekdanja vrhunska športnica. Lani je začela sodelovati s Smučarsko zvezo Slovenije in ob pretežno pisarniškem delu bdi nad biatlonskimi ekipami.

»Športniki imamo disciplino. Ko se za nekaj odločimo, to tudi naredimo, tudi ponoči, če je treba,« je jasna sogovornica. Sprostitev najraje poišče v naravi, ki jo pomirja. Obožuje dolge sprehode, ki ji pomagajo k boljšemu počutju, bitke s štoparico je ne zanimajo več. »Izkušnje iz vrhunskega športa so mi zagotovo pomagale pri spoprijemanju z diagnozo. Vedela sem, da brez vztrajnosti ni uspeha in da bo moja peta olimpijada najbolj naporna. A zlata medalja tu je življenje,« poudarja Tadeja Brankovič, ki je svoje spopadanje z boleznijo popisala v avtobiografiji z naslovom Peta olimpijada.