V soboto so ulice v središču prestolnice zavzeli otroci in mladina ter potrdili, da je dobra volja močnejša od slabega vremena. Nedelja je bila tradicionalno rezervirana za najdaljše preizkušnje in boj za najžlahtnejša maratonska odličja, ki pa vseeno niso bila edini motiv večine tekačev. V ospredju so bili njihove osebne zmage in druženje.

V Ljubljani sta prvič tekmovali tretješolka Lia Benedičič in njena sestrica prvošolka Odette Benedičič iz osnovne šole Vodice. »Obe zelo radi tečeta in sta ves čas v pogonu. Dež ju ni motil, v cilju pa sta bili najbolj navdušeni nad veselim vzdušjem,« je bila ponosna mama mladih tekačic. Svoji hčerki, petletno Lano in triletno Gajo, je Dean Bunčič iz Medvod na tekaški praznik v prestolnico pripeljal že drugič. »Želeli smo si malce popestriti soboto in se razvedriti. Šport za našo družino pomeni zdravje in veselje, zato se vselej radi udeležimo športnih prireditev,« je povedal Bunčič.

Profesorica športne vzgoje na osnovni šoli Ivana Groharja v Škofji Loki Maja Bajželj Plešec je glasno spodbujala 26 učencev od 6. do 9. razreda. Na teke v Ljubljani so se začeli pripravljati septembra, ko so se pri urah športne vzgoje posvetili atletiki, daljšim razdaljam oziroma krosu in splošni kondicijski pripravi. »Na maratonu sodelujemo vsako leto, pred leti smo bili tudi ekipni zmagovalci. Tudi letos imajo naši učenci zelo dobre rezultate, čeprav jih je tokrat na progi presenetil močan naliv,« je pojasnila profesorica.

»Glede na to, da nam vreme ni bilo v prid, smo lahko zelo zadovoljni in ponosni na to, koliko otrok je kljub dežju prišlo v Ljubljano in se odločilo za tek. Na najkrajši trasi oziroma Lumpi teku se je pomerilo okrog 1600 tekaških nadobudnežev, medtem ko smo na osnovnošolskih in srednješolskih tekih našteli več kot 4000 mladih tekačev,« je bila zadovoljna vodja ljubljanskega maratona in direktorica Timinga Ljubljana Barbara Železnik.

Bliže je cilju, bolj je zadovoljen

Devetinpetdesetletni ultramaratonec Toni Perušič iz Črnomlja v nedeljo v Ljubljani ni tekmoval, ampak je prišel na Kongresni trg spodbujat svoje tekaške kolege iz Italije, Hrvaške in Srbije. »Nedavno sem tekel na sto kilometrov dolgem prvenstvu v Berlinu, kjer sem nastopil v članski in veteranski kategoriji, zato sedaj malce počivam,« je pojasnil svojo odločitev. Toni Maratoni, kot Perušiča kličejo tekaški prijatelji, je sicer svoj prvi polmaraton odtekel pri štiriindvajsetih letih v Radencih. Po letu dni je prvič premagal maratonsko razdajo, dve leti kasneje pa so ga že premamili 100 in več kilometrov dolge tekaške razdalje ter večdnevni teki.

Na vprašanje, o čem razmišlja med dolgotrajnimi napori, ko pogosto pride do hude preobremenjenosti in zakisanosti mišic, vnetij tetiv in drugih tekaških poškodb, je sogovornik, ki zadnjih 35 let opravlja delo natakarja, zaupal, da se mu pred očmi pogosto vrti njegovo življenje od otroštva naprej: »Ko pride do kakšne krize, sem včasih malce jezen nase in se sprašujem, zakaj sem sploh startal. Včasih tudi potočim kakšno solzo, sicer pa si na srečo običajno hitro opomorem in začnem bolj pozitivno razmišljati. Sem optimist, zato med tekom včasih celo zavriskam in na ves glas zapojem. Bliže sem cilju, bolj sem zadovoljen!«

Med navijači je bil tudi Stanko iz Kranja. Večkratni udeleženec polmaratonskih preizkušenj letos ni nastopil zaradi poškodbe gležnja, a to ni skalilo njegovega dobrega razpoloženja: »Ljubljanski maraton ima dušo! Vzdušje je zaradi množice navijačev ob progi vselej nepozabno in to pomeni tekačem največ na svetu.«