Minuli torek so v galeriji Kresija odprli razstavo z naslovom 200 korakov do oblakov, ki zaznamuje izid dvestote številke Kraljev ulice in bo na ogled do 14. februarja. Časopis je leta dajal glas mnogim, ki so zaradi različnih življenjskih preizkušenj, težav in stisk pristali na ulici. Ustvarjalci časopisa so z velikim ponosom tudi pomagali postaviti razstavo. Mnogokrat se zgodi, da ni treba veliko, samo rahel potisk, spodbuda ali prijazna beseda, pa se človeku odpre svet. Tako se je zgodilo tudi z Gašperjem Povšnarjem, ki je časopis Kralji ulice dve leti prodajal ravno nasproti galerije Kresija, pred trgovino Mercator. Danes se lahko pohvali s tem, da se je ob podpori društva rešil odvisnosti od različnih substanc in se postavil na noge. Zaradi zasvojenosti in poškodbe kolena je pred leti izgubil zaposlitev kot vodja kuhinje v središču mesta: »Časopis mi je predstavljal preživetje. Bil sem odvisnik z uničenim kolenom in nikakor nisem mogel dobiti zaposlitve. Ljudi se nasploh premalo izobražuje, kaj je ta časopis v resnici in kdo smo Kralji ulice. Smo posebni, ne verjamem pa, da je kdo od nas vreden zaničevanja ali obtoževanja, večina jih ima resne težave v življenju.«

Vpogled v preizkušnje brezdomnih ljudi

Obiskovalcu takoj postane jasno, da je v stiskah humor ena izmed oblik preživetja. Poleg naslovnic, ki vsak mesec izpostavijo po en obraz med kralji in kraljicami ulice, je na stenah na ogled tudi nekaj izmed objavljenih drobcev časopisa, kot so šaljive skice, karikature, stripi, tudi preproste misli, napisane na listu papirja, med katerimi so denimo želje, da bi v hudi zimi vsi imeli kje na toplem spati, da bi se rešili odvisnosti, da bi bili srečni. Večino besedil, ki jih kralji in kraljice napišejo, v uredništvo seveda pošljejo napisane na roko, pošiljajo pa jih iz različnih krajev, tudi iz zaporov, socialnih ustanov, s klopic v mestu. Redkost je, da jim je uspelo priti do originalov, saj česar kralji ne prodajo, običajno vržejo stran, medtem ko tisti, ki imajo originale, prosijo, ali jih lahko po razstavi dobijo nazaj.

Pod dvestotimi obrazi je na tleh razgrnjena odeja, ob kateri leži par superg. Pred obiskovalci se tako razgrinja živa podoba, ki opominja in opozarja na razčlovečenje preživelih, že tako marginaliziranih skupin ljudi. Svojo uvodno zahvalo na odprtju je Gašper Povšnar končal s solzami hvaležnosti svojim soborcem, soborkam in vsem ljudem, ki so mu v društvu pomagali, da se je rešil igle. »Kralji so me potegnili iz podhoda Ajdovščina. Kljub temu da imam sedaj službo, se imam še vedno za kralja ulice. Potreboval sem samo varno okolje, stanovanje, v katerem sem si lahko zastavil cilje in se postavil na noge. Sam sem poslal 65 prošenj za službo, hodil na razgovore, dokler mi ni uspelo. Zdaj imam službo v Šiški, kjer se ukvarjam z galvansko obdelavo in kromiranjem izdelkov. Nikoli v življenju nisem doživel tako pozitivnega delovnega vzdušja,« je dejal. V društvu Kralji ulice tudi sicer zagovarjajo princip po finskem modelu »housing first«, po katerem naj brezdomne osebe najprej dobijo stanovanje, saj je to osnova za dostojno življenje. Stanovanje bi morala biti prva, ne druga ali tretja prioriteta na seznamu reševanja problematike brezdomstva.