Zavod za varstvo narave je lani pripravil strokovne podlage, ki so bile na ministrstvu temelj za pripravo osnutka akta za zavarovanje območja kot krajinskega parka. Osnutek akta so usklajevali z obema občinama. Aprila bosta potekali tudi dve javni obravnavi, in sicer 5. aprila za občino Domžale in 6. aprila za občino Lukovica. Od včeraj se je z gradivom prav tako mogoče seznaniti na spletni strani e-demokracija in spletnih straneh občin. Elektronska predstavitev hkrati omogoča vpogled v kartografski del gradiva. Zainteresirana javnost lahko pripombe in predloge v času javne razprave dajo pisno na mestih javne predstavitve kot zapis v knjigo pripomb in predlogov, lahko pa jih pošlje na naslov ministrstva za okolje in prostor ali na elektronski naslov gp.mop@gov.si.

Območje je zaradi izjemnih naravnih danosti uvrščeno med ekološko pomembna območja in v evropsko ekološko omrežje Natura 2000. Na tem prostoru znotraj gozda ležijo številna mokrišča, največja so poplavno območje Rovščice s črnojelševjem (Blata) in tri še ohranjena prehodna barja, ki so v Sloveniji zelo redek habitatni tip. Poleg teh imamo tam še številna manjša mokrišča, kot so mokrotna območja v depresijah in ulekninah, nizka barja, kotanje z vodo, povirni kraki in poplavna območja potokov Rovščica, Želodnik in Erjavec.

Pri vzpostavitvi zavarovanega območja bo zelo pomembno mnenje lokalnega prebivalstva in njihovo razumevanje, da zavarovano območje in ohranjena narava prinašata dolgoročne koristi za kakovostno življenje, so poudarili na ministrstvu. Med prednostmi, ki jih prebivalcem in občinama prinaša ustanovitev krajinskega parka, so na ministrstvu izpostavili zdravo življenje v naravnem okolju, ohranitev strnjenega nižinskega gozda, ki vključuje tudi mokrotne manjšinske ekosisteme, ohranitev vrst, ki so drugje v Evropi že skoraj izginile, ter večjo prepoznavnost območja. Krajinski park sicer v prostor prinaša tudi nekatere omejitve. Nikjer na območju parka ne bo dovoljeno vanj posegati, vanj umeščati ali v njem izvajati dejavnosti v obsegu in na način, ki ogrožata cilje parka in slabšata hidrološke, geomorfološke ter ekološke lastnosti parka, predvsem z vidika doseganja ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov.