Zakonca Safet in Slavica Zjakić sta se v Vnanje Gorice iz Šiške preselila pred petnajstimi leti. Hišo, ki sta jo kupila v tretji gradbeni fazi, sta počasi spremenila v dom, steno v hodniku pa spremenila v galerijo številnih priznanj, ki jih kot prostovoljca na različnih področjih prejemata že kar nekaj časa. Zadnje priznanje, ki še ni okvirjeno, je Zjakić prejel od predsednice države. »Priznanje Republike Slovenije kot naj prostovoljec leta mi seveda veliko pomeni. A nič manj kot vsa druga, saj je prostovoljstvo del najinega življenja,« je med obiskom na njunem domu povedal Zjakić.
V 60. letih sirote vozili na morje
S prostovoljstvom se je Zjakić srečal že v rodnem Bihaću, kjer je kot tajnik lokalnega turističnega društva pomagal pri organizaciji mladinskega počitniškega tabora za otroke, osirotele po drugi svetovni vojni. »S pomočjo Počitniške zveze Jugoslavije (Ferijalni savez Jugoslavije) smo sirotam iz Titovega doma omogočili letovanje na morju. Občina je kupila zemljišče pri Kaštelu Gomilici v bližini Splita. Postavili smo deset šotorov s po dvanajstimi ležišči. Na morje smo tako odpeljali najstnike, stare 13 in 14 let, vzeli smo seveda tudi kakšnega mlajšega. Na teh taborih smo bili neprekinjeno skoraj dva meseca in opravljali vsa dela – od kuhanja do izvajanja delavnic. Veliko nam je pomagala UNRRA, ameriška pomoč, saj so pošiljali moko, mleko in jajca. Mi smo potem nekaj teh stvar z domačini zamenjali za kakšno grozdje, buče, zelenjavo,« je o začetkih svojega prostovoljnega dela povedal sogovornik in dodal, da je kot glasbenik in dirigent glasbenega zbora v Bihaću ob sobotah organiziral brezplačne koncerte v mestu.
Ženo povabil med prostovoljce
Konec 60. let je bil kot turistični delavec del delegacije, ki je na povabilo Turistične zveze Slovenije prišla v Ljubljano. V spominu mu še danes ostajajo Vršič, Vogel in Velika planina, v katero se je zaljubil. Bili so tudi eni prvih gostov, ki so prespali v ljubljanskem hotelu Ilirija. »V Ljubljano sem se potem vrnil leta 1972, se vključil v Orkester Slovenske vojske in se po koncu študija na višji upravni šoli zaposlil na ministrstvu za obrambo,« je pojasnil.
V Ljubljani je spoznal bodočo ženo Slavico, ki je v Slovenijo prišla iz okolice Niša. »Spomnim se, kako mi je oče, ki je služil vojsko v Škofji Loki in Kranju, pripovedoval, kako lepa je ta dežela. Tako da sem jo vedno nosila v srcu. Ko so v 70. letih v ljubljanskem UKC iskali medicinske sestre, nisem veliko razmišljala in sem se prijavila,« je povedala Slavica ter dodala, da se je morda tudi zato zelo hitro privadila na življenje pri nas. Zakonca sta se spoznala pri folklorni skupini, kjer sta oba plesala. Slavica se je nato še sama priključila različnim prostovoljskim društvom, dvajset let je tudi prostovoljka pri SOS-telefonu za ženske in otroke, žrtve nasilja.
Safet Zjakić je svoj pečat pustil v številnih prostovoljskih organizacijah. Še vedno je aktiven pri Mestni zvezi upokojencev Ljubljana, Simbiozi Genesis, Območnem združenju slovenskih častnikov Ljubljana, Društvu upokojencev ministrstva za obrambo, Gobarskem mikološkem društvu Ljubljana, kjer je tudi častni član, pihalni godbi PTT in Slovenski filantropiji. Že več let pomagata tudi družini v Prekmurju, kamor večkrat na leto odneseta stvari, ki jih družina potrebuje. Bila sta tudi ena izmed prvih, ki so s polnim avtomobilom robe odšli v Logatec, kjer so sprejemali ukrajinske družine z otroki. S še nekaj člani združenja slovenskih častnikov so bili tudi prvi, ki so se avgusta lani z lopatami prebili do Črne na Koroškem.
Prijatelja pospremila v hospic
Da bi tudi po upokojitvi ostal aktiven, se je leta 2009 v organizaciji Inštituta Antona Trstenjaka udeležil usposabljanja za vodje koordinacijskih skupin, ki bi samostojno delali s skupinami starejših. »Nepozabno doživetje je bilo obisk doma 4. generacije v nemškem mestu Bielefeld. Navdušila me je njihova arhitektonska rešitev za vsak korak starejših. Hodniki so krožni, prostori so povezani, ljudje pa so razporejeni po skupinah glede na stopnjo demence. Vsi uporabniki so imeli svoje prostovoljce in vsak uporabnik je moral nekaj delati z njimi – denimo kuhati skupno kosilo,« je povedal in dodal, da je leto kasneje, ko je končal usposabljanje in dobil potrdilo za vodenje skupine, takoj začel delo. »Skupino sem oblikoval v Šiški, kjer sva z ženo že poznala nekaj osamljenih oseb. Ker je bilo v skupini tudi veliko intelektualcev, med njimi nekdanjih profesorjev, smo se lahko pogovarjali o zelo različnih temah. Obdelovali smo tudi težave z zdravjem, pa stiske posameznikov, tudi osamljenost,« je povedal in dodal, da je imel tudi take uporabnike v skupini, do katerih je moral osebno stopiti in jih povabiti. »Neki gospod je bil zelo trmast. Na srečo sem bil jaz še bolj. Kar nekajkrat sem mu prišel pozvonit na vrata, da bi se nam pridružil. Šele ko sem ga povabil na sladoled, je privolil,« se je smehu spomnil Zjakić, nato pa s solznimi očmi nadaljeval. »Postali smo dobri prijatelji. Skupaj smo šli tudi na morje, na krajši dnevni izlet. In skupaj z ženo sva ga pospremila tudi v hospic.«
Zjakić se veseli septembra, ko bo ponovno nadaljeval poučevanje starejših glede varne rabe pametnih telefonov. »Gre za projekt, ki ga kot prostovoljec vodim v okviru Simbioze. Za učenca si vedno vzamem čas, razložim tako, da razume, in če je treba, tudi večkrat ponovim. Ravno tako sem jim ves čas dosegljiv na telefon, če se jim kje kaj zatakne,« pove v smehu in doda, da bo tokrat pot v Ljubljano malo drugačna. »Še vedno imam vozniški izpit in rad vozim. A čutim, da je čas, da volan počasi prepustim ženi, ki se bo medtem v dnevnem centru za starejše priključila lončarski delavnici,« je pogovor zaključil Zjakić ter nas skupaj z ženo pospremil do majhnega vrtička, ki ga z veliko ljubeznijo, ki jo razdajate tudi drugim, skrbno negujeta.
