Ljubljana nujno potrebuje še eno veliko koncertno dvorano, ki bo vsaj na akustičnem in kapacitetnem nivoju Gallusove dvorane Cankarjevega doma, saj tam poka po šivih. Natrpani so z lastnim umetniškim in kongresnim programom, abonmajskimi koncerti Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Filharmoniki sicer imajo dvorano v matični hiši, a premajhno, medtem ko je Simfoniki sploh nimajo in vadijo kar v studiu, tam pa so pogoji specifični, recimo ni odmeva. Gallusovo dvorano vsak januar okupirajo tudi velike koprodukcije z ljubljansko ali mariborsko operno-baletno hišo ali ljubljansko Dramo, poleti pa jo polnijo ugledni orkestrski korpusi, ki prihajajo v goste na Festival Ljubljana.

Ker je premalo velikih koncertnih dvoran, trpi tudi glasba. Zadnji spodrsljaj se je zgodil konec avgusta na letošnjem ljubljanskem festivalu na večeru opernih arij, ko sta odlična solista tenorist Jonathan Tetelman in baritonist Ludovic Tézier z Orkestrom Slovenske filharmonije in dirigentom Marcom Boemijem nastopila na pretesnem odru Slovenske filharmonije. Zagodlo jo je vreme in koncerta niso mogli izpeljati v poletnem gledališču Križanke, Gallusova dvorana pa je bila v danem terminu zasedena.

Ob nedavnem odprtju soseske Schellenburg pa se je znova začelo govoriti o koncertni dvorani, ki jo je v zameno za gradnjo na območju Kolizeja pod spomeniškovarstveno zaščito obljubil investitor soseske Jože Anderlič.

Za Jožeta Anderliča je, kot zdaj razlaga v javnosti, zgodba s koncertno dvorano po dvajsetih letih zaključena. Zaradi kulturnodediščinskih nasprotovanj in še drugih zapletov se je začetek gradnje prestavljal kar nekaj let. In ko ni bilo niti obljubljenega mestnega in državnega sofinanciranja za dvorano, ki si ga je obetal investitor, je predrugačil prvotne načrte in izpeljal nekoliko drugačen projekt. Brez dvorane.

Prof. Janez Koželj, bivši ljubljanski podžupan, zdaj pojasnjuje, zakaj v Schellenburgu ni dvorane: »Leta 2004 je bil razpisan natečaj za novo koncertno in operno dvorano na mestu starega Kolizeja. Izbrani predlog arhitektov Neutelingsa in Riedijka je vzbudil ostre kritike stroke, tako zaradi višine kot izraza. Izbrani projektanti so nato stavbo znižali na 73 metrov višine okoliških stolpnic, zmanjšali njen volumen in povečali velikost dvorane. Posebna mešana komisija prilagojenega projekta kljub temu – in to zaradi kulturnovarstvenih razlogov – ni potrdila,« razloži. V prostorskem aktu Novi Kolizej iz leta 2014 je ministrstvo za kulturo naložilo investitorju pogoj, da v nižjo, tokrat pretežno stanovanjsko zazidavo, »vgradi majhno večnamensko dvorano za kulturne prireditve s 400 kvadratnimi metri, nakar je leta 2021 od te zahteve odstopilo«. Na ministrstvu za kulturo se zdaj otepajo vsakršne odgovornosti in jo prelagajo na svoje predhodnike: »Odločitev ministrstva in mesta v prejšnjem mandatu je bila, da lahko investitor namesto gradnje osrednjega večnamenskega prostora za kulturo plača odškodnino v znesku 1,5 milijona evrov kot izravnalni ukrep. S tem je bilo mesto ob še eno dvorano v prid poslovnih prostorov in luksuznih stanovanj v središču mesta.«

Neprimerna dvorana Slovenske filharmonije

Vznik ideje o novi koncertni dvorani pravzaprav sodi v čase, ko se je prenovilo stavbo Slovenske filharmonije, orkester pa je še vedno igral na »komornem« odru. In se je začelo govoriti o nujno potrebni prenovi stavbe SNG Opera in balet Ljubljana. Nekateri so zagovarjali obnovo obstoječega gledališča s prizidkom, kar je na koncu obveljalo, mnogi pa, med njimi zelo glasno recimo Mitja Rotovnik, takratni generalni direktor Cankarjevega doma, da Opera potrebuje novogradnjo z veliko dvorano, sodobno tehnologijo in usposobljenim tehničnim osebjem.

»Cankarjev dom je bil zgrajen ravno zato, ker je dvorana Slovenske filharmonije premajhna in neprimerna. V njej ne more vaditi resen orkester; težko vsi člani sedijo na odru, volumen pa je premajhen za zvok orkestra. Ne odtehta niti dejstvo, da je to sicer odlična dvorana za komorne koncerte,« ugotavlja muzikolog in glasbeni kritik prof. dr. Gregor Pompe. Večnamenska Gallusova dvorana je po njegovem še vedno čisto primerna dvorana, tudi akustično, boljša kot denimo dvorana Vatroslava Lisinskega v Zagrebu. »Cankarjev dom je pozneje širil svojo dejavnost do te mere, da so koncerti v tej dvorani zgolj ena izmed dejavnosti, mislim, da ne najbolj priljubljena. Zato ima orkester nekaj dni vaje v filharmoniji, potem pa gredo na generalko in koncert v CD. Ampak tako to ne gre.« Resen simfonični orkester po mnenju muzikologa pač ne more delovati brez lastne filharmonične dvorane, tako je vsaj v tujini, tudi zato, da se glasbeniki ne selijo in ne prenašajo dragih inštrumentov iz dvorane v dvorano, s čimer jih izpostavljajo poškodbam. Koncertno dvorano, pravzaprav dve, veliko in manjšo, bi zase lahko imeli Orkester Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija in ljubljanski festival, Gallusovo dvorano pa bi se prepustilo programu CD, kjer pripravljajo zlati in srebrni abonma, ter opernim in baletnim produkcijam. »Če ne bo koncertne dvorane, tudi napredka v glasbi ne bo. In to spet ne sme biti neka renovacija obstoječega, ampak se mora zgraditi nova hiša, nova arhitektura,« še meni Gregor Pompe.

Neprimernost dvorane je potrdil tudi Matej Šarc, direktor in umetniški vodja Orkestra Slovenske filharmonije. Kot pravi, so v stavbi filharmonije delovni pogoji trenutno zelo podobni tistim v ljubljanski Drami. Zaradi neizoliranosti Plečnikove stene namreč koncertne orgle v dvorani Marjana Kozine propadajo, zamenjati bi bilo treba neustrezne halogenske žarnice, imajo neučinkovit prezračevalni in ogrevalno-ohlajevalni sistem, posledično pa so pogoji za hrambo inštrumentov velike vrednosti in dragocenega notnega gradiva uničujoči. »Neustrezni so predvsem akustični pogoji obeh dvoran. Dvorana Marjana Kozine je za potrebe orkestra veliko premajhna, zaradi česar so zaposleni izpostavljeni prekomernemu hrupu, ki je zdravju škodljiv. Pomagajo si z akustičnimi ščitniki in profesionalnimi čepki za ušesa, kar pa ima za posledico nerealno zaznavanje zvoka in nekakovostno izvajanje glasbe. Zbor je na drugi strani nezadovoljen s presuho akustiko iste dvorane.« In pravi še, da jih po drugi strani zelo drago staneta koordinacija terminov in selitev inštrumentov pred vsakim koncertom v Cankarjev dom, kar je organizacijsko-tehnično komaj izvedljivo. »Zaradi nezadostne možnosti izbire terminov za abonmajske koncerte in nezmožnosti sprotnega prilagajanja ne moremo sklepati dogovorov z najboljšimi dirigenti in solisti.«

Preobremenjena Gallusova dvorana

Večina koncertnega dogajanja v Ljubljani torej sloni na Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Toda vodja glasbene produkcije na RTV Slovenija ter umetniška vodja Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija Maja Kojc opozarja: »Koncertna ponudba v Ljubljani presega zmogljivosti Gallusove dvorane, druge dvorane pa zlasti za simfonično glasbo niso primerne.« Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija sicer delujeta v okviru RTV Slovenija, toda kljub temu po mnenju Maje Kojc potrebujeta dodatne vadbene prostore.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma, se strinja, da po prenovi Slovenska filharmonija ni primerna za koncerte orkestra. Toda pravi tudi, da je »Gallusova dvorana srce, ki omogoča obstoj Cankarjevega doma, kot ga poznamo v zadnjih štirih desetletjih. Cankarjev dom je edini javni zavod v slovenski umetnosti, ki mora sam zaslužiti štirideset odstotkov svojih prihodkov, če hoče sploh obstajati; lani je to naneslo 4,6 milijona evrov. Glavni vir je prav Gallusova dvorana, tako na umetniškem kot kongresnem področju.« V Cankarjevem domu že nekaj let opozarjajo, da »je vaj v Gallusovi dvorani preveč, terminov za prireditve pa premalo«.

V tujini je navada, da koncertno dvorano uporabijo samo na dan koncerta, vadijo pa po vadbenih dvoranah na obrobju mesta. »Že nekaj let predlagamo, da bi država in lokalna skupnost pomagali pri vzpostavitvi vadbene dvorane za Gallusov oder zunaj Cankarjevega doma, kar bi povečalo število razpoložljivih terminov za koncerte in predstave na odru samem,« je opozorila Uršula Cetinski in dodala, da »je nova koncertna dvorana dober načrt, vmesno obdobje pa lahko zelo hitro rešimo z razbremenitvijo Gallusovega odra za vaje, kar pomeni več možnosti za prireditve«.

Nova dvorana do 2030?

Nekoliko svojo vizijo glede nove koncertne dvorane imajo v Slovenski filharmoniji. Matej Šarc si je omislil celo slogan Nova Slovenska filharmonija 2030. O tem je že seznanil ministrstvo za kulturo, namero opredelil v strateškem dokumentu zavoda za obdobje 2022–2027, ministrstvo pa zdaj financira izdelavo študije o upravičenosti gradnje nove koncertne dvorane. Direktor pravi, da stavbo nove koncertne dvorane vidi kot stičišče relevantnih slovenskih glasbenikov in širokega občinstva. »Ob lahki dostopnosti z javnimi prevoznimi sredstvi in lastnim parkiriščem naj bo nova Slovenska filharmonija čez dan kraj za preživljanje prostega časa, glasbeno izobraževanje v obliki glasbenih delavnic za otroke, družine, odrasle in ljudi v tretjem življenjskem obdobju, kraj za prosto muziciranje in seveda za koncertno ponudbo glasbe najrazličnejših zvrsti, s poudarkom na simfonični in komorni glasbi.«

Bolj zadržan do gradnje nove dvorane se zdi direktor SNG Opera in balet Ljubljana Staš Ravter: »V teh časih se je težko pogovarjati o dodatnih kapacitetah na področju kulture. Strinjam se seveda, da potrebujemo dodatne prostore, naše dvorane so zasedene do zadnjega termina, je pa treba vedeti, da bi morale biti opremljene z vrhunsko tehnologijo in visoko usposobljenim kadrom, s čimer pa imamo že zdaj probleme – še za lastne potrebe nam ga primanjkuje. Seveda bi bila rešitev še en kulturni center, pri tej obilici vprašajev pa menim, da nam preostane le skrb za vzdrževanje in nadgradnjo lastnih kapacitet ter planiranje na meji mogočega.«

Tudi Darko Brlek, direktor Festivala Ljubljana in umetniški vodja poletnega festivala, pravi, da se zaradi prezasedenosti Gallusove dvorane »vsi srečujemo z neznosno stisko, ne samo pri izvedbi prireditev, ampak tudi pri pripravi. Ljubljana je seveda prerasla okvire Cankarjevega doma. Da bi prišli do nove dvorane, bi morali skupaj stopiti v prvi vrsti država, MOL z zemljiščem, potem pa bi se našel tudi kakšen zasebni investitor.«

Meni še, da ni nujno, da je dvorana v upravljanju katere od kulturnih ustanov, ki dvorano nujno potrebujejo, upravljalec je lahko popolnoma neodvisen. »Lahko je nekdo, ki sploh ne dela programov, kakor je bilo v začetku predvideno tudi za Gallusovo dvorano, ki naj bi bila namenjena vsem kulturnim institucijam. Zasebni investitor bi lahko zgradil dvorano po vzoru Carnegie Hall, vendar osebno menim, da v našem primeru brez javno-zasebnega partnerstva ne bo šlo. Tu nekje bi se lahko našla rešitev.«

Ministrstvo za kulturo o novi kulturni dvorani v Ljubljani ta hip ne razmišlja. Potrdili so sicer, da je »Slovenska filharmonija v prejšnjem mandatu leta 2021 dala pobudo za novo dvorano SF, zaprosili so nas tudi za finančno podporo pri izdelavi študije o upravičenosti gradnje nove dvorane SF.« Kar pa se same dvorane tiče, je kratkoročno ni v planu: »Kratkoročno se soočamo z velikimi investicijskimi projekti, kot je obnova SNG Drama, ob tem pa vodimo še kar šestdeset investicij po vsej državi, pred nami je tudi velik vsebinski in investicijski projekt evropske prestolnice kulture 2025 v Novi Gorici.« Kot so še zapisali, je »ena izmed prioritet ministrstva decentralizacija kulture za izvajanje kulturnih dejavnosti na širšem slovenskem teritoriju«.

Torej se zdi, da bo do časov, ko bo Ljubljana dobila novo koncertno dvorano, odigranih še precej not.