Novo mesto. Pred 120 leti so v Novem mestu odprli prvi javni vodovod Stopiče–Novo mesto, zgrajen za 3120 ljudi. Kot je zapisano v zborniku 120 let novomeškega vodovoda, so takrat računali porabo vode na osebo 100 litrov na dan. Vodovod je oskrboval prebivalce v Novem mestu, Črmošnjicah, Gotni vasi, Jedinščici, Šmihelu in Bršljinu. Ob častitljivem jubileju, ki so ga nedavno počastili s slavnostno prireditvijo, so pred stavbo Komunale postavili tudi nekdanjo črpalko, ki je delovala v črpališču Jezero od leta 1974 do postavitve nove vodarne leta 2017 in v tem času načrpala približno 52 milijonov kubičnih metrov vode. Za primerjavo, to je povprečen dveletni pretok reke Krke, pravi Bojan Kekec, direktor Komunale Novo mesto.
V 19. stoletju so se Novomeščani z vodo oskrbovali iz vodnjaka, ki je stal na Glavnem trgu, kjer danes stoji vodnjak z vklesanimi verzi Dragotina Ketteja. Kot pojasnjuje Istok Zorko, vodja sektorja vodooskrbe pri Komunali Novo mesto in urednik zbornika 120 let novomeškega vodovoda, se je voda črpala neposredno iz Krke. Po zgraditvi vodovoda leta 1903 so stari litoželezni vodnjak prodali na avstrijsko Štajersko.
Vodovod ročno gradili tri leta
Projektiranje vodovoda je trajalo tri leta, prav toliko gradnja, ki se je pričela leta 1900 in končala leta 1903, s 1. oktobrom pa je bil vodovod predan v upravljanje občini Novo mesto. Večji del investicije je prevzel Dunaj, en del deželno glavarstvo, nekaj pa tudi sama občina. »Vodovod so ročno, brez vsakršne mehanizacije, zgradili v slabih treh letih. Če primerjamo z gradnjo vodovoda v okviru nedavnega projekta hidravličnih izboljšav, je pri slednjem zgolj priprava dokumentacije potekala od leta 2007 do 2017, ko se je pričela gradnja. Res pa je šlo tokrat za obširnejši projekt, saj je obsegal več občin, vodovodov in vodarn,« pravi Zorko.
Stari vodovod je prvo veliko prenovo omrežja doživel leta 1953, saj je postal premajhen za oskrbo mesta. Prenovili so črpališče Stopiče in položili močnejši cevovod, ki je služil vse do leta 2020. »To so bile azbestcementne cevi. Takrat je bil zgrajen tudi vodohran na Dolnji Težki vodi, ki je nato pokrival celotno mesto. To je bila prva večja investicija, vse do leta 1974, ko je Novo mesto preraslo zmogljivost vodnega vira Stopiče in je bilo treba najti dodatne količine vode zaradi širitve mesta, industrije. Tako je bil tega leta zgrajen cevovod iz Jezera, zmogljivost vodnega vira je bila skoraj trikratnik stopiškega vira,« dodaja Zorko.
Stoletna problematika
motnosti vode
Naslednja prelomnica pa je bila leta 2017, ko se je začel uresničevati omenjeni, več kot 22 milijonov evrov vreden projekt hidravličnih izboljšav, ki se je zaključil leta 2021. S hidravličnimi izboljšavami, ki so jih izvedli v petih dolenjskih občinah, so po Zorkovih besedah dolgoročno rešili problematiko kakovosti vode, s katero se je Novo mesto soočalo vse od leta 1903.
Kot pravi Kekec, je za zdaj na novomeškem območju pitne vode dovolj. »Glede na napovedi industrije ter razvoj mesta in regije pa kaže, da bo potrebne še bistveno več. Zato že namenjamo sredstva za raziskave novih zalog pitne vode. Največji gospodarski subjekt v Novem mestu denimo porabi na mesec toliko pitne vode kot tri do štiri manjše občine,« dodaja.
Kot ob tem poudarja Zorko, je vodovod infrastruktura, ki jo moramo obravnavati regijsko, in ne občinsko. »Ker pa je oskrba s pitno vodo zdaj prepuščena občinam, prihaja do velikanskih razlik v ceni vode pri manjših in redko poseljenih občinah v primerjavi z velikimi mestnimi občinami. V prihodnje bomo morali iskati nove rezervne vire pitne vode, pri čemer vidim nujnost sodelovanja ali pa zakonsko ureditev na nivoju regijskega pojmovanja vodovodov in vodnih virov,« razmišlja Zorko.
