Vrh pri Pahi. Nekateri sanjajo o pravljični deželi, le redki pa si jo prav zares pričarajo. Eden takih je Aleš Goleš, ki pravi, da si je vse življenje želel ustvariti pravljico. To zdaj počne med božično-novoletnimi prazniki že deset let.
Že od daleč, ko se cesta z Otočca vzpenja proti Vrhu pri Pahi, na hrib vabi množica lučk. Jelenčki in druge živali, pravljična bitja, svetlobne zavese, božična drevesca okrog stanovanjske hiše zasijejo v vsej svoji veličastnosti. Svetlobno praznično pravljico je začel pred desetimi leti. Potem ga je popolnoma prevzelo, pravi. »Najprej sem začel postavljati lučke povsem za svojo dušo. Ko sem dobil vnuke, pa je vse skupaj kar eksplodiralo, dobil sem še dodaten zagon. Nisem si mislil, da me bo res tako prevzelo in da bo šlo v takšne razsežnosti. Začel sem z desetimi, morda dvajsetimi kabli, večinoma so bili jelenčki. Zdaj je lučk že več kot milijon. Vse skupaj je nastalo iz hobija,« se nasmehne Goleš in prizna, da ga je ta pravljica, ki si jo je ustvaril, povsem zasvojila. »Vsako leto želiš nekaj novega, želiš še več. In tako gre naprej. To je strast,« doda.
Postavljati jih začne že oktobra, po trenutnem navdihu in občutku. Prvič zažarijo tik pred prvo adventno nedeljo, gorijo pa vse tja do 16. januarja. Prižge jih ob 17. uri in ugasne ob 22. uri, ob koncih tedna pa gorijo, dokler so tam obiskovalci. Pa pospravljanje, kako dolgo traja? »Hja, kar cel februar jih pospravljam, sistematično, po škatlah,« pravi.
Vsako leto nove ideje
Domišljija pri njem ne pozna meja. »Vse delam po občutku, po trenutnem navdihu. Lučke običajno napeljem sam. Letos so se z lučkami pridružili še sosedje, tako da je pravljica še večja.« Lučke na stanovanjski hiši in okoli nje so najrazličnejših barv in oblik, smiselno in zelo lično razpeljane. Vsako leto tako domače kot tudi sosede in druge obiskovalce, ki so izvedeli za njegovo čudovito pravljico, razveseli s povsem novo postavitvijo, z novo zgodbo in novimi elementi. Letošnja novost so unikatne jaslice iz hrastovega lesa v naravni velikosti, ki jih je izdelal Marko Grašič (Skulpture Marg). »Vse je ročno delo, res so čudovite. Pri postavitvi smo si morali pomagati kar z bagrom, saj je samo figura Jožefa denimo težka okoli 600 kilogramov,« prida Grašič.
Vsako leto mora seveda zamenjati lučke, ki pregorijo, in prav tako vsako leto doda več deset tisoč novih. »Letos sem jih za prihodnje leto že kupil okoli 20.000. Razmišljam že o postavitvi za prihodnje leto, idej imam ogromno,« sklene Goleš.
