V letošnjem letu hmelj na 1675 hektarjih, kar je 50 hektarjev več kot lani, prideluje 119 pridelovalcev. Med sortami še vedno prevladuje aurora, z njo je posajenih slabih 45 odstotkov vseh hmeljišč, slaba tretjina površin je posajena s sorto celeia, slabih 10 odstotkov s sorto bobek, dobrih osem odstotkov pa je savinjskega goldinga. A letošnja pogosta neurja s točo niso prizanesla niti hmelju. »Že v začetku maja je toča močno prizadela hmeljišča v Šmarjeti pri Celju, konec maja v Spodnji Savinjski dolini, v maju pa so se vsa pridelovalna območja soočila tudi s poplavami hmeljišč. Dvakrat je toča klestila po hmeljiščih in jih poškodovala tudi v juniju, v juliju pa je neurja, poleg toče, spremljal tudi močan orkanski veter, ki je na tla pometal ogromno vodil z rastlinami hmelja. Veter ni prizanesel nobenemu pridelovalnemu območju. V nekaterih hmeljiščih je bilo na tleh tudi več kot 80 odstotkov vseh vodil. Skupno je v Sloveniji padlo na tla več kot 1.200.000 vodil, ki so jih hmeljarji s pomočjo sezonskih delavcev morali obesiti nazaj,« pravi Irena Friškovec, specialistka za hmeljarstvo, rastlinsko pridelavo in namakanje pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije.
Stoječa voda prizadene koreninski sistem
Zadnje poplave so poplavile tudi hmeljišča na območju Šempetra, Vrbja pri Žalcu, Novega Celja, Dobriše vasi, Petrovč, Drešinje vasi in Levca. »Tam, kjer je Savinja prebila nasip, je voda v hmeljiščih odnesla tudi ornico oziroma nanosila ogromno mulja. Voda je v nekaterih hmeljiščih stala tudi še 14 dni po poplavah. Stoječa voda, ki se v hmeljiščih zadržuje dalj časa, prizadene tudi koreninski sistem, kar ima glede na to, da je hmelj trajnica, dolgoročne posledice, saj lahko rastline propadejo,« razloži Friškovčeva. Savinjski golding so hmeljarji pričeli obirati 18. avgusta. »Sedaj nekateri obirajo sorti aurora in bobek, tehnološko zrelost pa je že dosegla tudi sorta celeia,« pove Friškovčeva. Sicer je vodna ujma odnesla tudi praznik hmeljarjev, ki ga ti vedno pripravijo drugo nedeljo v avgustu. A kot je povedal župan Braslovč Tomaž Žohar, dan hmeljarjev bo, in sicer 17. septembra, ko bodo okronali tudi novo hmeljarsko princeso in hmeljarskega starešino.
Tudi hmeljišča polna naplavin in mulja
Eden tistih, ki mu je Savinja poplavila devet od desetih hektarjev hmelja, je hmeljar Boštjan Škrabar iz Šempetra v Savinjski dolini. »Problem je, da je voda najprej stala in ni odtekla, potem pa je nastopila vročina. Zato je bilo treba hitro ukrepati in smo se lotili obiranja prej, s čimer smo rešili večino pridelka,« nam pove Škrabar. »A pri sosedu je bilo huje. On ima hmeljišča tik ob Savinji in ker je prebilo nasip, mu je poškodovalo vse trte, hmelj pa se je posušil in porjavel. Sicer pa je tudi koruza, ki je stala v vodi, zanič. Največji problem pa je, da to ni bila samo voda, temveč mulj. Zato nas čaka veliko dela do drugega leta, da bomo odstranili vse naplavine in mulj,« pojasni Škrabar. Doda, da je bilo letos vode enostavno preveč, lani pa premalo in so morali hmelj vse poletje namakati, za kar imajo tudi urejen namakalni sistem. Nekajkrat je klestila tudi toča. Je pa Škrabar eden tistih hmeljarjev, ki odločno nasprotujejo vodnim zadrževalnikom v Spodnji Savinjski dolini.
Težave bi morali začeti reševati pri izvoru
»Če bi imeli zadrževalnike in bi tako močno deževalo dva dni skupaj, kot je letos v začetku avgusta, bi bili ti povsem polni. Eden bi zadržal milijon, drugi pa dva milijona kubičnih metrov vode. A predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi tak nasip popustil in bi vsa ta ogromna količina vode stekla proti Žalcu, Celju in Laškemu,« pravi Škrabar, že vseskozi vpet v protipoplavne ukrepe, ki jih snuje država. Želi si, da bi ti bili učinkoviti. »Leta 2006 je hidrolog Rok Fazarinc izdelal dve varianti za večjo protipoplavno varnost. Eno je predvidel v zgornjem toku Savinje, a sam pravi, da se tam vode ne da zadržati, druga varianta pa so zadrževalniki v Spodnji Savinjski dolini, pa čeprav tudi ti Celja in Laškega ne bi povsem zaščitili pred poplavami,« pove Škrabar. Meni, da bi Savinjo vendarle morali zadržati v zgornjem toku, kjer ima ta skupaj s pritoki tudi največji padec, proti občinam v Spodnji Savinjski dolini pa dobiva čedalje večjo hitrost in s tem tudi rušilno moč. Težave bi torej po njegovem morali začeti reševati pri izvoru. Po njegovem bi bilo tudi bolje pustiti vodi, da se nekje razlije in nato odteče, namesto da se jo več dni zadrži, z muljem vred, v zadrževalnikih.
