»Čedalje huje je. Naša zgodovina in vrednote gredo v pozabo. Pozabljamo, kaj je naredil naš narodnoosvobodilni boj in kakšne svinjarije so počeli Nemci,« nam je gospa Tatjana Marušič pojasnila, kaj je po njenem mnenju glavni namen tradicionalnega pohoda Pot ob žici. Marušičeva se je na pot odpravila z Marijo Saksida in Evo Zorn. Vse so v letih, ki gredo »proti osemdesetim«, kot so se izrazile, in Pot ob žici jih združuje že desetletja. »Hodimo že od šestdesetih. Včasih smo bile v mladinskem odseku Planinskega društva Matica in že od takrat redno hodimo. Nekateri člani so vmes onemogli, ampak me pa še vztrajamo,« so pojasnile in dodale, da nameravajo zaradi let prehoditi le del trase.

Rekreacija in kultura

»Rekreacija!« so v en glas odgovorili trije študentje v zgodnjih dvajsetih na vprašanje, zakaj so tam. »Naš glavni razlog je rekreacija. Da gre za pot ob okupirani Ljubljani, je seveda dejstvo, ampak se mi zdi, da je to postalo bolj tradicija. Če si Slovenec, pač moraš na Pot ob žici,« je pojasnila študentka Maša Kim Kestner. Ali je Pot ob žici praznik ali zgolj priložnost za rekreacijo? S tem vprašanjem smo se obrnili na drugo skupino mladih. »Mislim, da ni nič narobe, če nekateri to dojemajo kot rekreacijo. Že to, da se gre po poti, ki ima neko zgodbo, je dovolj. Vendar sem prepričan, da nas je veliko tukaj, ki to dojemamo kot nekaj več kot rekreacijo,« je povedal tridesetletni Juš Šoltes. »Tukaj sem, ker je prav, da se vsaj enkrat na leto spomnimo, kaj se je takrat zgodilo in v kakšnem obsegu, ter da nas opomni, da se to ne sme več zgoditi. Zdi se mi dobro, da je to priložnost za povezovanje. Redko vidiš, da ljudje hodijo sami. Mislim, da ta dogodek spodbuja solidarnost.«

Veliko je bilo družin, govorili smo z družino Klobučar – Matejo in Miho s sinovoma Maksom in Matevžem. »Šli smo, da izkoristimo lep dan in da otrokoma pokaževa, kaj je Pot spominov in tovarištva, ker gresta prvič,« je povedala mama Mateja. »Jaz ne grem prvič! Včeraj smo bili s šolo!« je protestiral skoraj sedemletni Maks. Na našo poizvedbo, kaj točno že drugi dan počne na tej trasi, je odgovoril z malo manj korajže: »Tukaj smo … da proslavimo neko … zmago?« Pot ob žici je tridnevna prireditev, ki vsako leto privabi na tisoče udeležencev, začela pa se je že minuli četrtek s pohodom 6000 otrok iz ljubljanskih vrtcev in nadaljevala v petek s pohodom 13.000 šolarjev.

Veliko udeležencev je izpostavilo, da hodijo iz navade, ki jim je bila privzgojena v družini ali šoli. Nekateri pa so se s potjo seznanili kasneje v življenju. »Danes sem prišel iz Rečice ob Savinji, sicer pa sem rojen v Zambiji. V Sloveniji sem že več kot 40 let, od tega se zadnjih deset let redno udeležujem pohoda,« je povedal računalničar Boyd Chuuya in pripomnil: »Zame je to tako športni kot kulturni dogodek. Na Pot se odpravim vsako leto, ker se tu dobro počutim.«

Izraz spoštovanja in predanosti

»Zame je Pot izraz spoštovanja do naših prednikov, ki so se borili za osvoboditev Ljubljane in našega celotnega ozemlja. Z mislimi sem z njimi, ker so tudi moji predniki padli v vojni,« nam je povedala Tadeja Kuhar, ki je sicer pred poškodbo mnoga leta sodelovala na teku trojk. »Zame je to pot spominov in predvsem pot tovarištva. Tek trojk recimo ponazarja pravo tovarištvo – tudi najšibkejši člen moramo pripeljati do cilja,« je dodala 53-letnica.

Letos je v teku trojk sodelovalo 1265 skupin s skoraj 4000 tekači. V jutranjih urah so sveži pohodniki poudarjali pomen rekreacije, druženja ali spomina na zmago. Po mnogih kilometrih in v popoldanski sopari pa so prevladali pojmi tovarištvo, vztrajanje in žrtvovanje. »Imam žulje in vse me boli, tudi moj kuža je čisto utrujen. Imava samo še dve postaji, to bo še kakih sedem kilometrov do Šiške, kjer sem začel. Mislim, da bo šlo, ampak s temi žulji bo težka,« nam je priznal Dejan Stojilković, ko je pozno popoldne na travniku v Jaršah nabiral moči. »Zdaj, ko na tem travniku sedim z žuljavimi nogami, vam na vprašanje, kaj zame pomeni Pot, lahko odgovorim samo: Pot pomeni trpljenje. Z žulji vsaj dobiš predstavo, kako so se ljudje počutili med vojno. Zaveš se omejitev, strahu in negotovosti. Predvsem negotovosti, ker ljudje takrat niso vedeli, koliko let bo to trpljenje trajalo,« je zaključil štiridesetletnik, ki vam je morda prodal prav tale časopis v eni izmed ljubljanskih trafik, kjer je zaposlen.