Prenovljena zgradba pri nekdanji brezcarinski trgovini na radgonskem mostu čez Muro, ki vodi v Avstrijo, je nedolgo tega postala bistro, ki goste z obeh strani meje lahko nasiti z zajtrki, dnevnimi malicami ali z bogatimi jedmi po naročilu. Ima pa lokal s simpatično teraso s pogledom na Muro in na Bad Radkersburg pravzaprav še drugo funkcijo. Gostom predstavi vsa vina, velika večina jih je na voljo na kozarec, ki jih klet Radgonske gorice ponuja na trgu.
Spretni vinarji so k svoji kapljici in jedem bolj ali manj domače tradicije pristavili še nekaj dovolj svežih idej za koktajle, pa ne govorimo samo o špriCarju, zdaj tudi v brezalkoholni verziji, ampak predvsem o epulon spritzu, ki ga mešajo ob pomoči istrske žganjarije Rossi (pelinkovec, amaro, penina, mineralna voda in limetin sok).
Pozno kosilo ali zgodnjo večerjo smo tako začeli s prijetnim grenko-sladkim spritzem in s suho zlato radgonsko penino selection iz čistega chardonnayja, pa tudi s sladkim bezgovim sirupom s kmetije Korenika na Goričkem. Glede na bližino naših največjih proizvajalcev vode s mehurčki je bila na mizi, razumljivo, ves čas tudi radenska. Še nekaj informacij: oljčno olje je Kocbekovo, kis pa ekološki, ki ga iz starih sort jabolk prideluje kmetija Simonič v Sveti Ani.
Uvod, ki so ga podprli radgonski mehurčki, je bil nedvoumen. Vzeli smo štajersko desko in tatarski biftek, imajo tudi primorsko ploščo, a nas tokrat ni zanimala. Pri štajerski deski je treba poudariti in pohvaliti pikantne kumarice, ki so spremljale feferone, paradižnike in predvsem sire, dva iz Pomurskih mlekarn, enega s kmetije v bližnjem Podgradu. V obilju je bilo tünke, savinjskega želodca in kulna, za tiste, ki so se hoteli že na začetku do konca najesti, pa tudi povsem bela zaseka in skuta z bučnim oljem. Morda velja omeniti, da je omenjen narezek, ki gotovo lahko nasiti vsak še tako lačen kvartet, ocenjen na presenetljivo prijaznih devet evrov.
Le dva evra dražji je tatarski biftek, ki ga, mimogrede, natrgajo, ne meljejo. Za naš okus bi lahko bil še pikantnejši, a očitno takšnega ljubijo stalni gostje, ki, kot se zdi, radi pridejo tudi iz bližnje Avstrije. Tatarcu pridenejo stepeno začinjeno maslo, tu so še kapre, paradižnik, hišno olje in popečen kruh z bučnimi semeni. Porcija tega hladnega obroka je uradno namenjena eni, a je sposobna zadovoljiti dve lačni osebi.
Konkreten vložek Radgonskih goric v gostinski projekt je očiten, a avtorji srebrne penine, enega najbolj prodajanih in prepoznavnih slovenskih produktov, imajo denar, ki ga je mogoče zaznati v mizah, stolih, priboru, zelenju na terasi in preostalem okrasju, tudi na straniščih. Konec koncev tudi v dejstvu, da so skoraj vsa vina, kakšnih 20 ali 30 jih je na karti, odprta na kozarec. Pred toplimi predjedmi smo se lotili polsuhe muškatne penine, njene veličastnejše in bolj suhe zlate sestre iz serije selection sans dosage v rosé različici, pa še, da vidimo, suhega svežega sauvignona, ki naj bi (nekoč) tekmoval tudi z najboljšimi štajerskimi vini sosednjih kleti. Vina so dobro sodelovala tako z veliko porcijo njokov iz vijoličastega krompirja s štajersko omako (bučna semena, bučno olje in smetana) kot s konkretno govejo juho, v katero zakuhajo korenje in simpatično zloženko palačink z jetrnim polnilom.
Rdečega vina iz svoje kleti tokrat niso imeli, modri pinot gre ves v penine, modra frankinja, novost v ponudbi, je že pošla. Na srečo je bila v pravi formi rdeča zvrst iz kleti Marof, da se je lahko pomerila z največjo svinjsko kračo za eno osebo, kar smo jih do zdaj srečali. Tudi če bi pečeno meso prednje nogice (17,5 evra) narezali in ponudili štirim osebam, se gotovo nihče ne bi pritoževal. Na zunaj je bila hrustljava, v notranjosti izredno mehka, spremstvo krompirjeve solate in smetane s hrenom pa ji je res dobro delo. Le malo manj je bilo solidnega fileja mignona s pirejem zelene, pečenim krompirjem in zelenjavo, še najmanj, a ne malo, pa svinjskih medaljonov, ki jih je spremljala najbolj štajerska priloga – stročji fižol s kislo smetano in ocvirki, dodatno pa je nastopala še majoneza z bučnim oljem.
Morda je radodarnost do gostov, ki očitno radi obiskujejo lokal, povezana s promocijo radgonskih vin, a cene in velikost porcij v RG Bistroju enostavno niso ne po slovenskih ne po avstrijskih standardih. Še najbolj nedostopen je Steyerjev sladki traminec iz leta 2017 za osem evrov na kozarec. A za podporo izjemnim dišečim, z vinjakom flambiranim palačinkam z orehi (šest evrov) je bilo treba dobiti nekaj sladkega, le malo manj sladka, pa zato veliko obilnejša je bila jabolčna pita.
Mimogrede, za konec imajo lep zbir bolj ali manj alkoholnih žganic, je pa že skozi ves obed jasno, da tisti, ki se loti podaljšane degustacije radgonskih biserov, ne more voziti avta.
