V Plečnikovem podhodu na Kongresnem trgu je že od leta 2006 dnevni center za brezdomce, ki ga upravlja Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (VZD). Centru, ki meri 270 kvadratnih metrov, brezdomci pravijo Vinčenzija. Tam se lahko oprhajo, dobijo hrano, prav tako je tam manjše zavetišče s sedmimi posteljami. Peter Žakelj, predsednik društva, je pojasnil, da so jim prostore že pred 17 leti v brezplačen najem ponudile sestre uršulinke. »Lastnice sestre uršulinke prostorov ne bodo več oddajale Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Najemno razmerje je prenehalo konec junija letos. Razlogov za svojo odločitev niso navedle. Ker rešitve še vedno nismo našli, za zdaj ostajamo v prostorih in program teče normalno naprej,« je razložil Žakelj.
Društvo išče nadomestne prostore, vendar s težavo, saj za svoje delo potrebujejo več kot 250 kvadratnih metrov, prav tako pa je za njihovo delo pomembno, da so prostori v središču Ljubljane. »Brezdomci se od nekdaj zadržujejo v središču mesta in tu bodo tudi ostali. Sem prihajajo z vseh koncev Slovenije. Tu je jedro mestnega dogajanja in vsak je na svoj način povezan z njim. Tu je mogoče prosjačiti, prodati več časopisov in preživljati čas v parkih, ki so zanje v mestu edini kraj, kjer najdejo nekaj zatočišča,« je še dodal Žakelj.
Vprašanja o prekinitvi pogodbe za društvo in njihovih načrtih glede prostorov v Plečnikovem podhodu smo poslali tudi uršulinkam, vendar do zaključka redakcije nismo prejeli odgovora.
Prostor dostojanstva
Brezdomci pa prostor v centru mesta resnično potrebujejo. »V Vinčenziji dobimo posteljo, potem sledita zajtrk in pranje oblačil, da ne hodiš umazan naokrog. Na koncu je večerja in potem spanje. Vmes so tudi druge dejavnosti, recimo pomoč pri gospodinjskih opravilih,« nam je življenje v dnevnem centru orisal Jože Žnideršič, ki šteje 56 let in je redni uporabnik centra. »Če ne bi bilo dnevnega centra, bi bila moja alternativa le klopca. Spal sem tudi že na minus 14 stopinjah. Takrat sem bil še mlad, zdaj jih štejem 56 in ne vem, ali bi telo zdržalo. Hvala bogu, da so oni tukaj. Brez pretiravanja lahko rečem, da je njihovo delo dobesedno življenjskega pomena,« je dodal.
Brezdomci pa niso samo uporabniki, ampak lahko po želji pomagajo tudi pri različnih opravilih, ki so potrebni za delovanje centra, nam je pojasnil Ibrahim - Ibro. »Tukaj je naše zatočišče in prenočišče. Pomagamo tudi pri delovanju centra, recimo sam največkrat lupim sadje in zelenjavo po obedih, pa seveda tudi pomagamo počistiti.« Urška Smerkolj, ki je zaposlena v društvu, nam je pojasnila, da je vključevanje brezdomcev v delo pomembno: »Ni cilj delo, ampak prek dela lažje navežemo stik in ustvarimo občutek doma. Po vseh teh letih se nam zdi, da je delo najboljši način, da se človeku povrne dostojanstvo. Tako dobi občutek vrednosti in občutek, da se ga potrebuje.«
Pomemben del centra so tudi številni prostovoljci, ki se iz različnih vzgibov odločajo za delo z brezdomci. »Kot prostovoljec pomagam pri pripravi obedov in v pralnici. Ob tem se počutim, da rastem kot oseba, in prek tega lažje spoznavam soljudi,« je povedal 24-letni prostovoljec Beni. V dnevnem centru vsako leto vsaj 80 prostovoljcev opravi okrog 8000 prostovoljskih ur. V Plečnikovem podhodu ima društvo tudi pisarno, prek katere koordinirajo druge aktivnosti, recimo terensko delo, in dve stanovanji, kamor napotijo uporabnike, ki kažejo večjo mero samostojnosti.
Nujno v središču mesta
V dosedanjih 17 letih delovanja centra niso prejeli resnih pritožb sosedov, je sporočil Žakelj. Njihov program je po njegovi oceni pomemben tudi z vidika javnega reda in miru. »Brezdomci se lahko umaknejo z ulic, poskrbijo za svojo osebno higieno in kakovostno preživijo del dneva,« je še dodal predsednik društva. Jean Nikolič, predsednik društva Kralji ulice, meni, da je VZD »pomembna organizacija, ko govorimo o blaženju posledic brezdomstva. Kam bi se brezdomni zatekli, če se zapre dnevni center v Plečnikovem podhodu, je težko napovedati. Nekaj pa je gotovo – na obrobje mesta se zagotovo ne bodo preselili.«
