»Hodite v hribe?« je bilo prvo vprašanje Petra Mucka, s katerim smo sedli pred topel kamin. Zakuril ga je le nekaj minut pred našim srečanjem, da bi ustvaril tisto pravo gorsko vzdušje, nam je dejal in pogovor speljal na Veliko planino, ki jo je obiskoval še kot otrok. »Moja prva pot, takoj po vojni, je bila na Veliko planino oziroma na Malo planino. Tam je med vojno strmoglavil ameriški bombnik. S prijatelji smo se do Stahovice pripeljali s kolesi, jih pustili pri Korlu, tam spili dva deci vinčka in se odpravili čez Pasje pečine razstavljat letalo,« se je z nasmehom na obrazu spominjal 92-letni sogovornik, ki je še dodal, da je bila bera letalskih delov velika. »Kroglični ležaji, jeklenice, pločevina. Bili smo navdušeni letalci in z vizijo sestaviti model podobnega letala. Hribov okoli sebe takrat sploh nismo opazili,« je povedal Muck, avtor knjige Spomini starega alpinista, ki je izšla pri Planinski zvezi Slovenije.

Plezal po kostanjih in strehah hiš

Ideja o zabavnih alpinističnih zgodbah, v knjigi jih je le dvaindvajset od mnogih, objavljenih v Planinskem vestniku, se je sogovorniku porodila na vsakoletnih srečanjih alpinistov veteranov. Njegovi sodobniki, povečini same legende slovenskega alpinizma, so ga vztrajno nagovarjali, naj svoje zgodbe izda v knjigi in na tak način ohrani spomin na povojna leta, ko je bilo življenje alpinista drugačno kot danes. »Iskreno povedano, želel sem, da bi me ljudje spoznali tudi v tej luči,« je priznal Muck, ki se je leta 1990 upokojil kot eden največjih strokovnjakov za vodarstvo pri nas.

Med bežnim pogledom po dnevnem prostoru smo opazili kamnite detajle. Tudi okoli hiše in na hiši je veliko kamna. »Že kot otrok sem imel rad kamen in plezal na vsako skalo,« je spremljal naše opazovanje hiše. »Od tod tudi strast do plezanja. Ker so bile ceste povečini makadamske – asfalt je imela le cesta Ljubljana–Kranj–Bled, pozneje še cesta proti Vrhniki, je vsaka vas imela svoj kamnolom, kjer so kopali tolčenec za vzdrževanje makadamskih cest. In kar nekaj sem jih preplezal,« je povedal Muck, ki je otroštvo pravzaprav preživel na Krakovskem nasipu ob Ljubljanici. »Če nismo plezali po kostanjih v ulici, smo skakali po strehah nizkih bajt za našo hišo.«

Strast do gora je podedoval po starem očetu in teti. »Teta je bila tudi naročena na Planinski vestnik. Vse številke je imela vezane in med vojno sem najraje prebiral članke Klementa Juga in Rudolfa Badjure in si želel samo eno. Iti v hribe,« je povedal in dodal, da je bilo zanj najtežje v času okupirane Ljubljane in življenja znotraj žičnate ograje. »Prvi dan po koncu vojne, star sem bil 15 let, sem sedel na očetovo kolo in se odpeljal do Šmarne gore.« Zanj ni bilo več omejitev in vsak prost trenutek je preživel v gorah. Tudi na račun šole in neupravičenih ur. »Začel sem kot samohodec oziroma kot soler v alpinističnem žargonu. Nisem imel prijateljev za v hribe. Kmalu sem začel na poteh spoznavati alpiniste, ki so me povabili v alpinistični odsek Ljubljana Matica. Z njimi sem med tednom veliko plezal na Turncu pod Grmado, ob koncih tedna pa najraje v Kamniških Alpah,« je povedal in med imeni izpostavil Marjana Keršiča, Franca Zupana, Milana Hodaliča, Daneta Škrlja, Jožeta Govekarja, pa tudi Igorja Levstka, Rada Hočevarja in Mitjo Kilarja.

Hčerko Deso spravil
samo na Brano

Ko nanese beseda na vršace, ki so mu ljubi, pove, da je najraje odkrival brezpotja, velikokrat ga je pot nesla tudi v Dolomite in druga evropska gorovja. »Odplezal sem vse pomembnejše alpske vrhove, Monte Roso, Dom, Matterhorn, Mont Blanc, Weisshorn, Breithorn,« je povedal in omenil tudi obe ženi, ki sta žal že pokojni. »Bili sta pravi veverički. Spretni in včasih tudi preveč pogumni v steni,« se je zasmejal in dodal, da mu hčerke Dese nikoli ni uspelo navdušiti nad hribi. »Samo enkrat smo jo prepričali, da je šla z nami na Brano.«

Po dnevnem prostoru je bilo polno not, videti je bilo tudi dve harmoniki in dva električna klavirja. Več kot očitno je bilo, da sogovornik poleg ljubezni do gora goji strast tudi do glasbe. »Spet je bila teta tista, ki mi je kot otroku kupila harmoniko. Majhno, na dve oktavi,« je pripovedoval in pristavil, da jo je že zelo hitro prerasel, a si nove ni mogel privoščiti. »Denarja za harmoniko ni bilo. Oče je bil sicer agronom, a pri štirih otrocih in služkinji, ki jo je vsaka dobra meščanska družina morala imeti, denarja ni bilo veliko,« se je spominjal. Leta 1974 je ustanovil svoj ansambel Mali ljubljanski combo, pozneje je bil tudi »one man band«. Zelo dolgo je igral v restavraciji Slamič, potem v hotelu Turist in v kavarni Nebotičnik. Prav tako na Bledu in v Šport hotelu na Pokljuki.

Aktualna knjiga ni prva. Pred tremi leti je na pregovarjanje hčerke Dese Muck izdal otroško knjigo Deklica in bukev, saj je vnukinjam rad pripovedoval pravljice. Trenutno pripravlja še dve knjigi. »Za prvo, ki je že napisana, Iz zakulisja moje glasbene poti, še iščem založnika. Druga knjiga, ki še zdaleč ni končana, pa bo imela naslov Voda, moja usoda,« je povedal sogovornik, ki kljub težavam pri hoji ostaja alpinist in glasbenik s srcem in dušo.