Miro Rismondo je človek mnogih talentov. Česar se loti, to počne predano in s srcem. V ljubljanskem Grand Hotelu Union je 25 let opravljal delo kuharja, potem ga je pot zanesla med ledne mojstre in rezbarje. S svojimi ledenimi skulpturami je med drugim navduševal v Ledeni deželi in za svoje umetnine prejel ugledna priznanja tudi v tujini, kjer se je izobraževal in se še vedno rad udeležuje festivalov. Njegove lesene skulpture krasijo številne slovenske domove, kranjskogorska smučišča in druge turistične točke v državi, bolj kot izklesovanju iz lesa in ledu pa se umetnik iz Valburge v občini Medvode zadnji dve leti posveča peki kruha.
Vse skupaj se začelo spontano v času epidemije koronavirusa. »Šlo je za splet okoliščin: nekega dne sem med izdelovanjem ledene skulpture po radiu slišal, da so zaradi širjenja virusa odpovedali Oktoberfest v Nemčiji in takrat sem se dokončno zavedel, da bodo odpovedali tudi moj decembrski projekt v Ljubljani Ledena dežela. Večmesečno delo je šlo v nič, odplačevati sem moral posojilo. Treba je bilo živeti dalje in se domisliti nečesa novega. Iz delavnice sem odstranil stroj za izdelavo ledu, kupil peč in začel peči kruh z drožmi. Sprva le za družinske člane in prijatelje, potem so me ti v navalu navdušenja začeli nagovarjati, naj odprem pekarno in s sveže pečenimi dobrotami razveseljujem še sovaščane,« svojo pot do uspeha opiše Miro Rismondo.
Dobro leto je bila peka zanj velika šola. Moral se je navaditi na večje količine testa in na lastnih napakah raziskati, kdaj se kvasovke počutijo najboljše. »Bral sem zapise o peki z drožmi, a se mi je zdelo sprva vse skupaj zelo zapleteno. Potem sem se spomnil, da je na takšen način pekla že moja stara mama. Sprostil sem se in kmalu ujel ritem,« Miro ne skriva svojih negotovih pekovskih začetkov, ko so bili zanj še posebno velik izziv rogljički. Pol leta se je lovil glede njihove natančne recepture, v koš je romalo za kar nekaj sto evrov sestavin. A se je izplačalo: rogljički z drožmi, polnjeni z domačimi marmeladami, so danes poleg oljčnih briošev in panetonov ena največjih Mirovih uspešnic na tržnicah in v zadrugah v Ljubljani, Domžalah in Medvodah.
Kruh z avtorskim pečatom
Mirova ponudba obsega že več 30 kot različnih vrst pekovskih izdelkov z drožmi. Velik poudarek daje pravilni fermentacij testa, saj je prepričan, da so največji grehi sodobne peke prehitro zameseni in prehitro pečeni izdelki. »Moje testo za kruh vzhaja tri dni, zato so izdelki lažje prebavljivi. Pri vzhajanju testa se prilagajam temperaturam in vremenu in tudi glede sestavin stavim na naravno. Uporabljam le lokalne sestavine. Različne vrste mok, mletih na kamen, kupujem od bližnjih kmetov, pri čemer potujejo zrna pšenice, prosa, koruze trdinke, kamuta, ajde in ostalih žit od polja do pekarne največ 10 kilometrov,« je jasen sogovornik. Njegova peka z drožmi temelji na osnovnih receptih, ki jim vselej doda avtorski pečat. Njegov prvi avtorski izdelek je bil slovanski kruh. »Zrna pšenice, kupljena pri kmetu v vasi, sem odnesel naravnost k mesarju, da jih je zadimil, potem sem jih odnesel nazaj h kmetu, da jih je zmlel v moko. V pekarni sem nato spekel izvrsten kruh s priokusom po šunki, ki je šel v slast tudi vegetarijancem,« pojasni Miro.
V njegovi butični pekarni Dežela Kruha, ki za zdaj šteje le tri pare pridnih rok, si vselej vzamejo čas, da vsak hlebec kruha skrbno okrasijo. Kupci to cenijo, kruh zato še bolj spoštujejo in ga jedo z užitkom. »Peko čutim kot umetnost. Zanesem se na svoje občutke in v svojem delu neizmerno uživam. Prepričan sem, da lahko vsak peče kruh, a če pri tem ni iskrenosti in ljubezni, kruh ne uspe. Moji izdelki niso spečeni le za lačne želodce, ampak tudi zato, da človeka, ki jih vzame v roke, pogrejejo v srcu in mu vzbudijo prijetne občutke,« pove Miro Rismondo. V prihodnjih tednih si bo omislil malce počitka, spomladi pa ga ob izdelavi ledenih in lesenih skulptur čaka nov izziv - peka brezglutenskih sladic in posebnega kruha s teranovimi drožmi.
