Drevesa v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib so v slabšem stanju, kot bi si ljudje želeli slišati. »Na slikah iz leta 2020 lahko tam, kjer se zdaj izvaja sečnja, vidimo zelo poškodovana drevesa. Če so bukve v Sloveniji v povprečju poškodovane v 30 do 32 odstotkih, je povprečna poškodovanost dreves na tem delu po mojih ocenah od 50- do 60-odstotna, pri nekaterih drevesih celo od 80- do 90-odstotna. Zelo poškodovana drevesa imajo zelo veliko poškodovanih vej in pomenijo nevarnost tako za obiskovalce kot druga živa bitja in nepremičnine. V gozdu, ki ima tako pomembno socialno funkcijo, je pomembno, da poskrbimo za varnost obiskovalcev,« je na posvetu, ki so ga po obsežni sečnji na Rožniku organizirali v Zavodu za gozdove Slovenije, povedal dr. Nikica Ogris z Gozdarskega inštituta Slovenije.
Naravni rezervati na
primernih mestih
Ravno območje aktualne sečnje, veliko pet hektarjev ali 1,5 odstotka gozdnega dela krajinskega parka, ima po besedah Jurija Kobeta z oddelka za gospodarske dejavnosti in promet ljubljanske občine največjo gostoto sprehajalnih poti v parku, zato so pričakovanja javnosti in naravovarstvenikov, da bi tudi na tem mestu naravi prepustili povsem proste roke, po njegovem mnenju nerealna. »Po žledolomu smo v letih 2015 in 2016 poleg dveh rezervatov v krajinskem parku izločili še dve ekocelici, ki v nobene primeru ne morata ogrožati obiskovalcev mestnega gozda, ampak prispevata k biotski pestrosti. In to praktično v središču mesta, ampak na primernih mestih,« je opozoril Kobe.
Ljubljanska občina je po dobrih izkušnjah s projektom URBforDAN, ki naslavlja upravljanje in rabo urbanih gozdov kot naravne dediščine v podonavskih mestih, v zadnjih treh letih začela aktivneje odkupovati gozdne površine, česar prej praktično ni počela. V tem času so po Kobetovih besedah kupili 31 hektarjev gozda ali več kot kvadratni meter na prebivalca. V začetku so gozd odkupovali za en evro za kvadratni meter, kar je bilo še posebno v letih po žledolomu, ko so se lastniki ukvarjali z vprašanjem sanacije, zelo konkurenčna cena. A v zadnjem letu je zaradi energetske krize tudi cena lesa narasla, pričakovanja lastnikov pa tudi. »Zdaj plačamo do 1,5 evra za kvadratni meter, kar je dobra ponudba, čeprav imajo nekateri lastniki še bistveno višja pričakovanja. Ampak pet evrov za kvadratni meter, kolikor so s prodajo zaslužili nekateri lastniki in kolikor nekateri pričakujejo tudi od nas, ne bomo plačali,« je poudaril Kobe.
Prioriteto pri odkupu gozdnih zemljišč imajo po njegovih besedah ravno območja ob sprehajalnih poteh, ker so dolžni skrbeti za varnost na uradnih urejenih poteh, druga prioriteta je povečanje območij gozda v občinski lasti, tretja pa je gozdni rob, kjer morajo zagotoviti ustrezne dostope v gozd. Na prvi pogled se vse to zdi logično in enostavno, a mesto ima zaradi izredno razdrobljenega lastništva, če vemo, da ima več kot polovica lastnikov manj kot hektar gozda, izredne težave z upravljanjem mestnih gozdov.
Zasebni lastniki zaradi
omejene rabe prikrajšani
A veliko pripomb imajo tudi lastniki na območju mestnih gozdov, ki težko sprejmejo dejstvo, da morajo vzdrževati gozd, od katerega imajo zaradi posebnega pomena in režima, ki določa manjši posek, zanemarljive ekonomske koristi. Eden največjih zasebnih lastnikov na območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je znani gostinec Jože Čad, ki pravi, da je to tudi glavni razlog, zakaj je Rožnik tako zanemarjen. »Sam tudi nisem pripravljen prodati zemljišča po ceni, ki naj bi veljala za gozd, če že ves čas poslušam, da ne gre za gozd, temveč za vrhunski park. Vrednost tega gozda se zato ne more meriti v kubičnih metrih lesa,« pravi Čad, ki je dodal, da je z ekonomskega vidika paradoksalno največje koristi imel po sanaciji gozda po žledolomu, ko je bilo sečnje na območju krajinskega parka največ.
Trenutna sečnja v krajinskem parku, ki dovoljuje posek 773 kubičnih metrov lesa, je največja v zadnjih desetih letih, a še vedno precej manjša od tiste leta 2013, ko je bilo po besedah Kobeta posekanih 1150 kubičnih metrov lesa. In čeprav gre tudi za ekonomsko nezanemarljive količine lesa, pravi, da je ta vidik drugotnega pomena. »Res se trudimo, da vsa ta sredstva vrnemo v gozd. Poleg tega bodo posekani hrast v veliki meri predelali v urbano opremo, klopi in mize, poleg tega lesne ostanke meljemo in jim bomo porabili za to, da pokrijemo razgaljene površine,« še pravi Kobe.
