Že leta 2008 je piranskemu pomorskemu muzeju uspelo pripraviti razstavo o razkošni ladji Rex, ki je takrat pritegnila veliko pozornost. Kot nadaljevanje tega obsežnega projekta so minuli teden v Piranu predstavili še težko pričakovano knjigo Rex, mit iz plitvine. Medtem ko prebivalcu celine morda ne gre zameriti, če mu je neznana zgodba leta 1944 nasedlega parnika med Izolo in Koprom, ki so ga nato nekaj dni pozneje zbombardirala angleška letala, je zanimivo dejstvo, da tudi marsikateri Pirančan o Rexu ne ve praktično nič. »Za ladjo Rex sem prvič slišala, ko sem se konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zaposlila v Pomorskem muzeju Sergeja Mašera v Piranu. Izolani so zanj vedeli, Koprčani tudi. Pa tisti nekoliko starejši Pirančani. Toda mi, ki smo se rodili, ko ladijskih ostankov ni bilo več videti, zanjo nismo vedeli,« je povedala urednica knjige Nadja Terčon. Soavtorji knjige, ki so ji na predstavitvi delali družbo, Franco Juri, Snježana Karinja in Bogdana Marinac, pa so vsak na svoj način povezani z nekoč velikim ponosom Mussolinijeve Italije.
Dediščina Jadrana,
Mediterana in oceanov
Franco Juri, direktor piranskega pomurskega muzeja, ima na ostanke potopljene ladje lepe spomine. »Na različnih mestih so ponekod nad morsko gladino, še zlasti ob oseki, štrleli temni zarjaveli ostanki. 'To so ostanki Rexa, ki jih Veli Jože (plavajoče dvigalo splitskega podjetja Brodospas, op. a.) še ni odpeljali,' nam je razlagal oče,« je v uvodni besedi knjige zapisal Juri. Na kratki predstavitvi knjige v piranskem muzeju je poudaril, da je bila že razstava, ki je predstavila triplastnost življenjske zgodbe ladje Rex – njen blišč, propad in obujeni spomin, kar je bila tudi vsebinska in oblikovna rdeča nit razstave, ki jo je zasnoval Dušan Podgornik, zelo odmevna. »Na pomoč so nam že takrat prišli pričevalci, zbiralci in muzeji. S samo knjigo pa smo želeli razstavo nadgraditi, saj gre za našo dediščino, po drugi strani pa je to dediščina vsega Jadrana, Mediterana in vseh oceanov,« je povedal Juri. Dodal je, da ga je mit o ladji, ki še danes vzbuja nostalgijo in navdihuje tudi večkrat prilagojene ali celo izkrivljene osebne predstave in pripovedi, navdušil že med gledanjem Fellinijeve mojstrovine Amarcord. »S pričujočo knjigo, ki jo je uredila Nadja Terčon, pa smo kot muzej želeli zapolniti vrzel, ki pri nas v znanju o Rexu še obstaja, poleg mita in romantičnih opisov,« je še povedal Juri, ki je prispeval poglavje o fašizmu oziroma obdobju od leta 1940, ko je ladja služila kot nekakšen hotel za nemško vojsko.
Dokazi iz berlinskih arhivov
V knjigi, ki je nikakor ne gre razumeti kot zbornik, se je o Rexu podrobneje razpisal tudi ljubljanski odvetnik in veliki ljubitelj pomorstva Mitja Lamut. Kot je povedal, mu je uspelo v berlinskem arhivu najti dokaz, da so Nemci ladjo leta 1943 vključili v svojo floto. Leta 1946 so najprej dovolili Italijanom, da so prečrpali in odkupili 267 ton nafte, zatem pa so jo začeli sistematično razgrajevati. Večino dragocene opreme so razgradili in odpeljali v reško pristanišče, vrednost te opreme so ocenili na 22 milijonov tedanjih dinarjev. S pomočjo Brodospasove delovne ladje Veli Jože so potem železje odstranjevali celo desetletje, vse do leta 1961. Rex je postal največji morski rudnik železa v Jugoslaviji.
Poleg Lamuta je v knjigi sodelovalo še nekaj drugih strokovnjakov. Danijel Germek je pisal o napadu na ladjo, vodja skupine za podvodno arheologijo Andrej Gaspari pa o zaščiti podvodnih ostankov Rexa. Morsko dno so že pred 17 leti vpisali v register nepremične kulturne dediščine, od leta 2009 pa območje zavarovali kot arheološko najdišče. O slavnih črkah Rex (original hrani muzej v Splitu) in njihovi najdbi se je razpisal ravnatelj splitskega pomorskega muzeja Ljubomir Radić, svoje pa so dodali še novinarji, ki so zgodbo o Rexu spremljali oziroma jo spremljajo še vedno.
»Da bi knjigo in samo zgodbo o Rexu približali tudi mlajši generaciji, so v knjigi tudi QR-kode, prek katerih je mogoče dostopati do dodatnih virov informacij, člankov in videovsebin,« je še povedala Terčonova. Juri je predstavitev zaključil v imenu vseh soavtorjev z besedami, da je knjiga velik korak k temu, da bi občinama Izola in Koper uspelo s pomočjo državnih sredstev najti razstavni ali interpretativni center na temo Rexa in da bi se »končno lotili te zares izjemne pomorske zgodbe in moralnega poduka o nesmiselnosti vojne iz polpretekle zgodovine«.
