Enodnevni dogodek Ognjeni zmaj v pivovarni Loo-Blah-Nah organizirajo že drugo leto zapored, že od lani pa z njimi sodeluje tudi kovač Luka Ložar iz Dola pri Ljubljani, ki v pogovoru najprej poudari, da je ljubiteljski rokodelec, čeprav si želi, da bi v prihodnje to postal njegov poklic. Predvsem pa, kot podčrta, nikakor še ni mojster, temveč »vajenec tisočih mojstrov«. Pojasni, da ima s svojimi 30 leti še premalo rokodelskih izkušenj, čeprav že marsikoga individualno in na delavnicah uči, ves čas pa sam na tem področju raziskuje in se izobražuje. Uči se od različnih mojstrov in na različnih delavnicah pri nas in v tujini. Pri kovaštvu ga navdušuje, da lahko iz »trdega materiala, kot je kovina, s pomočjo ognja, kančkom domišljije, natančnostjo in surovo silo ustvarim, skoraj karkoli si zaželim.« Luko Ložarja, čeprav je praktičen človek in imajo njegovi izdelani predmeti večinoma uporabno vrednost, zanima tudi umetnostno kovaštvo.
Od nožev do skulptur
»Kovati sem začel zaradi ljubezni do nožev. Želel sem imeti svoj nož in ob tej želji je ena izmed hišnih kleti postala moja kovačija. Ko sem ponosno izdelal prvih nekaj nožev, sem spoznal svojega mojstra, Roka Capudra. Odprl mi je nova obzorja in me popeljal v svet umetnostnega kovaštva,« se rokodelec spominja svojih začetkov. V umetnostnem kovaštvu pa se v zadnjih letih udeležuje tudi mednarodnih tekmovanj, tako je bil na svetovnem prvenstvu na Češkem in v Italiji. Pri sosedih svetovno tekmovanje v umetnostnem kovaštvu poteka vsaki dve leti, vsakič pa se rokodelci posvetijo določeni temi oziroma se v svojem delu navezujejo na izbranega umetnika. Predlani, ko je bila 700. obletnica smrti Danteja Alighierija, so se tako kovači z vsega sveta pri svojem ustvarjanju navezovali na delo enega največjih pesnikov srednjega veka.
Delavnica v kleti
V delavnici ljubiteljskega kovača Luke Ložarja, ki je sicer tudi član Cehovskega društva kovačev Slovenije, povezan pa je s kovači in ustvarjalci iz vse Evrope, že vrsto let nastajajo najrazličnejši izdelki. Med njimi denimo tudi ročno kovana serija orodja za presajanje bonsajev, ki jo je pred časom po naročilu naredil za londonskega mojstra bonsajev Marka D'Cruza za njegovo podjetje Ma-Ke Bonsai. Sicer kovač železo preoblikuje tudi na druge načine, ne samo s kovanjem, poleg tega rad ustvarja tudi z recikliranjem, da staro železo zvari v novo skulpturo. Prav tako ga zanima oblikovanje iz drugih materialov, lesa, kamna, stekla in gline. Čeprav mu je ustvarjanje z naravnimi materiali najbolj domače in prijetno, pa se spoprime tudi z umetnimi materiali, kot sta epoksi smola in plastika. Ukrojiti zna tudi usnje in tako si je kot član srednjeveškega društva naredil čevlje, hlače, šotor, prenosno kovano kuhinjo in prenosno srednjeveško kovačijo na usnjeni meh. Samo kočija mu je še manjkala, pravi in doda, da pozna tako stare kot nove prijeme, kar enako velja tudi za orodje. Za pridobivanje železa, kot še pojasnjuje, pa so preko cehovskega društva povezani tudi s talilci železove rude, ki jim kdaj pomagajo nabirati kamne, naredijo glineno peč in »v enem dnevu pridobimo kos železa, ki ga je treba pred uporabo nato še predelati«.
Brez kovačev ni bilo peka
Kovaštvo, kot še poudarja Luka Ložar, ni enostavno delo. Povezano je z »vročino, težo, prahom in umazanijo. Opekline so pogoste in podkovni kovači jih fašejo od konjev. To je specifično delo in kovači so posebni karakterji. Nekdaj so bili zaradi hrupa in nevarnosti požara, ki spremlja to delo, vedno na koncu vasi, in izolacija je naredila svoje,« pripoveduje ustvarjalec, ki deluje pod imenom Alkimist – kovačija in laboratorij. Nekoč brez kovača ni bilo ne peka ne mesarja, »praktično ni bilo poklica brez kovača«. Luka Ložar, ki se mu ohranjanje in oživljanje te stare obrti zdi pomembno, pa se v kovaštvu želi v prihodnje še nadalje razvijati.
