Raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) so v Glinščici ob priljubljeni Poti spominov in tovarištva, ki na tem delu obroblja Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, zaznali potencialno strupene cianobakterije. Stanje na različnih točkah preverjajo enkrat na mesec, na nevsakdanje dogajanje pa jih je tokrat opozoril zaskrbljen domačin. Na vodni površini je namreč opazil goščo, ki se je vidno penila. Bolj kot zase ga skrbi za psa, ki redno čofota po potoku. Z NIB so še isti dan preverili stanje in pod mikroskopom prepoznali veliko količino cianobakterij. Ker na podlagi zunanjih značilnosti ni mogoče vedeti, ali so strupene ali ne, so preučili še njihov genetski zapis. »Izkazalo se je, da nosijo gene za proizvodnjo cianotoksinov, kar pomeni, da so res lahko strupene,« so potrdili na inštitutu. Ali so v tistem trenutku proizvajale strup, bo pokazala nadaljnja analiza. Na tej lokaciji strupenih cianobakterij niso zaznali še nikoli prej, zato so Glinščico zdaj dodali na zemljevid območij s tveganjem. »Trenutno je označena z rdečo barvo, zato odsvetujemo neposreden stik z vodo,« še navajajo na NIB. Z rdečo sta pri nas označeni le še dve lokaciji – ribnik Hotinja vas in gramoznica Podgrad pri meji z Avstrijo. Stanje se lahko hitro spreminja, predvsem ob nevihtah, ki so napovedane v teh poletnih dneh, še pravijo na inštitutu.
Območju se bodo izognili
V hudi poletni vročini si marsikateri štirinožni sprehajalec privošči postanek in ohladitev v potoku. Tudi živahni kavalirski španjel Rey, ki zelo rad teka naokrog in skače v vodo. Tanja in Sara ga ob Glinščici sprehajata vsak dan, včasih celo dvakrat. »Odslej bomo previdnejši, morda se bomo nekaj časa sprehajali drugje,« pravi Tanja. Kopanja v potoku Reyu ne bosta več dovolili. »Seveda naju skrbi, saj ne veva, kako škodljive so bakterije in kakšne posledice lahko pustijo pri kužku,« je jasna. Tudi Žiga je reden sprehajalec ob različnih potokih in rečicah v tem delu Ljubljane in tudi on je rahlo zaskrbljen, a nikakor ne bo delal panike in se območju izogibal. »Bolj kot to, da moja psička čofota po vodi, me skrbi, ker iz nje kdaj tudi pije. Sploh zdaj, ko je vroče,« razlaga. Običajno ji tako blizu mesta sicer ne pusti v vodo, bolj sproščena sta zunaj Ljubljane. Na spletni strani Ciano SLO strokovnjaki svetujejo, naj v takih primerih lastniki živalim preprečijo, da bi pile vodo ali se v njej kopale oziroma jedle živali, najdene v bližini, potencialno nevarno je zanje lahko že samo lizanje kamnov v vodi ali ob njej. Če pri živali v enem dnevu po stiku z okuženo vodo opazijo katerega od simptomov zastrupitve (izguba energije ali apetita, bruhanje, krči ali drgetanje, opotekanje, pretirano slinjenje, driska), naj se obrnejo na veterinarja.
V vodi si ne bi umil niti rok
Običajno se simptomi tudi pri ljudeh pokažejo kmalu po zastrupitvi – lahko že takoj po stiku z vodo ali pa nekaj ur kasneje –, a so koncentracije cianotoksinov za ljudi ob kratkoročni izpostavljenosti povečini neškodljive, ob dolgoročni izpostavljenosti pa obstaja tveganje, še navajajo na spletni strani Ciano SLO. Sogovornik Žiga pravi, da si sam v Glinščici ne bi umil niti rok, saj meni, da ljubljanski potoki in reke niso čisti. »V Ljubljanici sploh ne. Mogoče kje na Vrhniki, tukaj v mestu pa zagotovo ne,« odgovori na vprašanje, ali se kdaj v vodi osveži tudi sam. Prepričan je, da so umazane vode posledica neurejenih naselij na jugu prestolnice, kjer ni nadzora nad odpadki in uporabo fitofarmacevtskih sredstev, pri čemer izpostavi vrtičkarje. Kot reden sprehajalec in biolog po izobrazbi pravi, da je stanje v ljubljanskih potokih, ko zmanjka vode in je vroče, vsako leto takšno. Letos se je zaradi zgodnjega vročinskega vala, ki je zaradi podnebnih sprememb prišel nekaj tednov prej kot običajno, to zgodilo pač prej. In ko ni vode, se razcvetijo bakterije. Ima v rokavu kakšno rešitev? Morda bi se takim dogodkom lahko izognili z renaturacijo potokov. »Glinščica namreč nekaj kilometrov teče po ravnem, betonskem kanalu. To ni naravno stanje in zaradi tega tukaj ni naravnega ekosistema,« poudari sogovornik.
