Prostor Male galerije Banke Slovenije, obdan s tapetami in reproduciranimi lesenimi stoli, ki so bili v 20. letih prejšnjega stoletja del notranje opreme, ponazarja XXVIII. umetnostno razstavo slovenskih in hrvaških mlajših umetnikov. Poleg scenske postavitve v fizičnem prostoru na razstavi z naslovom Obiščite razstavo v Jakopičevem paviljonu je navidezen sprehod po paviljonu, kot je bil videti v času razstave umetnic Male ženske antante leta 1938, v galeriji z VR-očali mogoč tudi v virtualni resničnosti. Za tovrstno simulacijo je bila razstava ženskih umetnic, ki so bile v zgodovini Jakopičevega paviljona sicer predstavljene v izraziti manjšini, izbrana iz tehničnih razlogov – zanjo je namreč ohranjeno najboljše fotografsko gradivo, ki je omogočalo zasnovo virtualnega ogleda. Kot pripoveduje Beti Žerovc, ki je skupaj z Miho Valantom urednica elektronske publikacije z naslovom Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945, v kateri se pod prispevke podpisujejo Hana Čeferin, Jera Krečič, Neža Lukančič, Lara Mejač in Ana Obid, je vprašanje slabe zastopanosti umetnic v nekdanjem ljubljanskem razstavišču tudi ena od analiziranih tem v projektu.
Publikacija je, kot pravi Beti Žerovc, »pionirska kot detajlna monografska obravnava Jakopičevega paviljona in kot poglobljena raziskava ter analiza razstavnega programa enega umetnostnega razstavišča pri nas v času pred in med drugo svetovno vojno«. Dostopna je na spletni strani Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo.
Paviljon pod upravljanjem društva Narodna galerija
Jakopičev paviljon, ki je bil prvo slovensko namensko zgrajeno likovno razstavišče, je leta 1909 po načrtih Maksa Fabianija z lastnimi sredstvi postavil slikar Rihard Jakopič. Njegova ideja je bila, da bo razstavišče, umeščeno ob vhodu v park Tivoli v neposredni bližini Narodnega doma, postalo središče likovnega življenja v Ljubljani in prostor mednarodnih likovnih izmenjav. »V tistem času je bil paviljon ne samo ključno, temveč skoraj edino razstavišče z rednim programom pri nas, čeprav ko je deloval pod okriljem društva Narodna galerija, ki je v njem izvajalo svoje projekte, a ga je predvsem oddajalo, je bilo težko govoriti o neki racionalni razstavni politiki,« pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc.
Jakopič je paviljon vodil do leta 1923/24, ko je pritlično stavbo s šestimi prostori prodal tedanji ljubljanski občini, ki je razstavišče v upravljanje predala društvu Narodna galerija. V tem obdobju je v Jakopičevem paviljonu lahko razstavljal praktično vsakdo. Kot pove raziskovalka Neža Lukančič, je bila poleg likovnih razstav tudi vrsta drugih, med njimi etnološke razstave, predstavitve amaterskih umetnikov, poučne, fotografske in arhitekturne razstave ter postavitve različnih promotorjev, ki niso prodajali samo umetnostnoobrtnih izdelkov, temveč tudi z današnjega vidika neke vrste spominke. Sploh neumetniške prodajne razstave so bile v paviljonu lahko zelo kratke, kdaj so trajale tudi samo nekaj dni. Med letoma 1927 in 1932, ki jih je v publikaciji analizirala Neža Lukančič, so se v paviljonu odvile tudi mnoge božične razstave, poleg tega se je v tem obdobju zgodila razstava ženskega kluba likovnih umetnic Jugoslavije. Prav tako je bil to čas, ko so v paviljon interaktivno začeli vstopati novi javni mediji. »Po letu 1928, ko so ustanovili Radio Ljubljana, so nekaj otvoritev prenašali tudi po radiu. Predvsem umetniki, ki so bili izrazito prodajno naravnani, so ob razstavljanju uporabljali napredne propagandne taktike, ki jih je omogočil razvoj tehnologije,« pojasnjuje raziskovalka Neža Lukančič. V 30. letih prejšnjega stoletja je tako Srečko Magolič na svoji razstavi v paviljonu na gramofonu predvajal glasbo in tako dopolnjeval umetniški vtis, poleg tega je imel vodstva po razstavi. V tem času, pripoveduje sogovornica, se v časopisih pojavlja vse več objav o umetniškem dogajanju, ki jih spremlja tudi fotografsko gradivo. Prav sočasni časopisi pa so bili poleg drugega dostopnega arhivskega gradiva pomemben vir raziskovanja, umetnostne zgodovinarke so v njih med drugim analizirale kritiški jezik, odzive na razstave, dogajanja na ljubljanski umetniški sceni v različnih obdobjih in drugo.
Zaradi premika železnice
so razstavišče podrli
Med obema vojnama je v časopisju mogoče zaslediti tudi številne kritike o slabem stanju paviljona in njegovi majhnosti. Prostor so sicer leta 1935 delno obnovili in ga elektrificirali, kljub pomanjkljivostim pa je vse do odprtja Moderne galerije leta 1948 ostal osrednje ljubljansko prizorišče, kjer so se predstavljali likovni umetniki in arhitekti. Po odprtju nove ljubljanske umetnostne institucije je razstavljanje v Jakopičevem paviljonu spet oživelo v 50. letih, dokler ga niso zaradi premika trase železniške proge leta 1962 porušili.
