Dve leti po praznovanju stoletnice organiziranega nogometa na Slovenskem visoki jubilej letos praznujejo tudi v Novem mestu, kjer je februarja 1922 nastal nogometni klub Krka. Ob tej priložnosti je klub na pobudo predsednika upravnega odbora Jožeta Berusa izdal obsežno monografijo z naslovom 100 let nogometnega elana ob Krki. Novinar Dolenjskega lista Igor Vidmar, zgodovinar dr. Aleš Gabrič ter nekdanji nogometaš in športni pedagog Andrej Primc so v letu in pol opravili izjemno raziskovalno delo, knjigo pa nedavno predstavili v okviru Novomeških poletnih večerov v knjigarni Goga.
Nogomet prepovedan,
dijaki postavljali straže
V začetku minulega stoletja nogomet ni bil ravno šport, ki bi mu v Novem mestu posvečali prav dosti pozornosti. Bolj čislani so bili Sokoli, ki so imeli v prvem Narodnem domu na Slovenskem odlične pogoje za vadbo, medtem ko za razvoj nogometne infrastrukture lokalni veljaki, kot v knjigi zapiše Aleš Gabrič, niso imeli posluha. Nogomet se je v Novem mestu, podobno kot drugod po državi, razmahnil po prvi svetovni vojni, četudi je bil na gimnaziji prepovedan, češ da odvrača dijake od šolskega dela in da se ob njem preveč preklinja. A kljub temu ga je mladina množično igrala, tedaj še na Loki. Kot piše Gabrič, so imeli dijaki postavljene straže, in ko se je kak profesor približal, je straža dala znak in igralci so se poskrili v grmovje. Bali so se zlasti učitelja verouka Cirila Ažmana. Če je kakšnega žogobrcarja vendarle zalotil, ga je naslednji dan takoj poklical pred tablo, kot je nekoč zapisal tedanji gimnazijec, pozneje diplomat in publicist Bogdan Osolnik, ki je Ažmanovo kazen doživel na lastni koži.
Takoj po prvi svetovni vojni sta v Novem mestu nastala dva kluba, visokošolski dijaški klub Vidašk in klub Soča. Toda pri obeh so kmalu ugotovili, da pogoji za delovanje ne zadostujejo niti za enega, zato so februarja 1922 ustanovili enoten nogometni klub Krka. Ker pa se je izkazalo, da to ime že nosi neka druga organizacija, so izbrali ime Elan, ki v eni besedi ponazarja zagon, zalet, veselje, voljo in vztrajnost, pravi Igor Vidmar. To ime je vztrajalo vse do leta 1992, le v 50. letih se je nekaj časa klub imenoval Partizan. Četudi je v zadnjih 30 letih zamenjal mnogo imen, v svojem grbu še vedno ohranja ime Elan in letnico 1922. Danes se ponovno imenuje Krka, a tokrat po svojem glavnem pokrovitelju, tovarni zdravil.
Večino časa v nižjih ligah
Nogomet so, tako kot v Slovenijo, tudi v Novo mesto prinesli dijaki in študentje, ki so se šolali drugje. Nogomet je bil sprva šport intelektualcev, a je kmalu postal delavski šport, domena širših množic. Največji in najuspešnejši klubi tradicionalno delujejo v večjih mestih in industrijskih središčih. Novo mesto je torej imelo vse danosti. Zato se, kot pravi Vidmar, porajajo vprašanja, zakaj mesto ob Krki nikoli ni imelo kakovostnega nogometa, zakaj Novomeščani v stoletni zgodovini niso imeli niti enega članskega reprezentanta, zakaj je klub večino časa preživel v nižjih ligah. Odgovorov je več, pravi, od neprimernih pogojev za treninge in tradicionalno prazne klubske blagajne do dejstva, da je delovanje kluba običajno slonelo na peščici entuziastov. Sredi 50. let, denimo, klub nekaj let sploh ni imel stadiona. Za silo urejeno igrišče so dobili v Portovalu v drugi polovici 50. let.
Po osamosvojitvi so Novomeščani večino časa »preždeli« na lestvicah druge ali tretje lige. Na prvoligaško lestvico se je klub, tedaj pod imenom Elan Studio D, prvič povzpel leta 1992. Tekme na Portovalu so takrat privabljale več kot 2000 gledalcev, med njimi je bila tudi navijaška skupina Trottersi, ki je tedaj slovela po pijančevanju in razgrajanju, danes pa so novomeški navijači precej bolj umirjeni in spoštljivi. Uprava je takrat v vrste kluba pripeljala mnoge igralce od drugod. Toda odnosi med domačimi in kupljenimi igralci so bili vse slabši, po eni od tekem so v slačilnici celo pele pesti. V sezoni 1993/1994 ni bilo nič bolje, Novomeščani so zdrsnili v drugo ligo, leta 1995 pa celo v tretjo in klub je bil na robu propada. Naslednjič so se v prvo ligo prebili v sezoni 2013/2014 in se v njej obdržali tri sezone. Na prvoligaši lestvici nikoli niso bili višje od sedmega mesta, se pa zadnja leta trdno držijo v samem vrhu druge lige.
Danes poudarek
na delu z mladimi
»Še sreča, da so se, ko je bil klub na robu propada, našli ljudje, ki so imeli nogomet res radi in so klubu pomagali, da je sploh obstal in danes deluje, kot tak klub mora delovati,« pravi Vidmar. Konec 90. let je nastala Nogometna šola Portoval, ki je hitro rasla in se razvijala, leta 2001 je nastala tudi Otroška nogometna šola Portoval, namenjena učencem od 1. do 4. razreda. Njen slogan je bil: Najboljša droga je žoga, pa tudi če je nogometna.
Kot piše soustanovitelj otroške nogometne šole Portoval Andrej Primc, je nogometna šola začela postavljati nove, čvrste temelje novomeškemu, predvsem pa otroškemu in mladinskemu nogometu. Nogometna šola uspešno deluje še danes, čeprav pod drugim imenom. Vse njene selekcije tekmujejo na najvišjih ravneh, zanimanje otrok za nogomet je veliko. »Prednost in lepota nogometa je, da vsi igramo z eno žogo in prostora za sebičnost ni. Nogomet je timsko delo, sodelovanje, iskrenost, borbenost, sožitje, pomoč, tovarištvo,« zaključi Primc.
