V Galeriji S na ljubljanskem gradu je do 4. junija na ogled razstava Poti srečevanja, ki iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije predstavlja izbrane družabne oziroma družbene motive različnih mestnih prostorov. Podobe, nastale od konca prve svetovne vojne do konca 20. stoletja, prikazujejo vsakdanjik neznanih posameznikov v ljubljanski krajini, pri čemer so del izbora tudi odmevni dogodki. Pod razstavo, ki na ogled postavlja 30 arhivskih fotografij in osvetljuje pomen javnega prostora v raznolikih vlogah, se podpisuje kustos Domen Kaučič. Z izbranimi motivi razstava gledalca popelje po ljubljanskih trgih in drugih prostorih srečevanja v mestu, med katerimi nekaterih prizorov in prostorov že dolgo ni več, spomin na marsikatere pa je tudi že skoraj zbledel. Tako je na fotografiji Svetozarja Busića iz leta 1957 mogoče videti otroke, ki vstopajo v Mladinski kino. Ta je v kinodvorani Doma Maksa Perca, ki je bila sicer zaprtega tipa, na Kotnikovi ulici 8 zaživel v začetku leta 1956. Bil je prvi mladinski kino v Jugoslaviji; v tako imenovanem Mladinskem kinu Ljudske milice so mladinci opravljali tehnične posle, prodajali vstopnice in bili pravi biljeterji, oblečeni v uniforme miličnikov.
Od Kmečke ohceti do
delavske restavracije
Enako kot za Mladinski kino, ki je del ljubljanske preteklosti, velja tudi za Kmečko ohcet, tradicionalni mednarodni dogodek, na katerem so se v 60. letih poročali pari iz Slovenije in tujine. Dogodek je bil prvič 8. marca 1966, poročila pa sta se dva para, po eden iz Slovenije in iz Švedske. Na Kmečko ohcet so se pari prijavili pri časopisnih hišah v sodelujočih državah, v Sloveniji je bilo to pri Dnevniku. Priprave na dogodek, ki je trajal več dni, so trajale nekaj mesecev, pare so čakali različni izzivi, poleg tega pa so spoznali tudi vse običaje, ki so spremljali poroko. Poleg fotografij z nekdanje množične prireditve je na razstavi mogoče videti tudi utrip s košarkarske tekme na svetovnem prvenstvu med Jugoslavijo in ZDA leta 1970, fotografije praznovanja prvega maja na Rožniku, delavske restavracije Litostroj, sankanja na ljubljanskem gradu ter prizor prodajalca časopisov pred Narodno banko, fotografije z obiska dedka Mraza iz leta 1963 in še številne druge podobe nekdanjega življenja v Ljubljani.
»Dober javni prostor je tisti, ki odstira raznovrstnosti in ustvarja razmere, da privabi ljudi,« je ob razstavi, ki se posveča naključnim in nenaključnim ljubljanskim srečevanjem ter druženjem, zapisal Domen Kaučič. Poleg tega je dodal, da je eden od »namenov razstave predstaviti javni prostor in njegovo pomembnost. Morda smo z leti pozabili, kako pomembne so javne komponente naše družbene ureditve, med katere zagotovo spada tudi tema razstave. Kljub vsemu so verjetno dogodki, ki so potekali v zadnjih letih, v nas ponovno zbudili zavedanje o pomembnosti kakovosti javnega dobrega in z njim javnega prostora.« Te dobrine javnega, kot je še izpostavil Kaučič, so »pod velikim pritiskom in pred velikimi spremembami, mi pa smo tisti, ki moramo s svojo aktivno participacijo odločati, kakšnimi«.
