»Ljubljančani trepečejo ob povodnji za svoje soobčane in župan si mora z občinskimi možmi beliti glavo, kako jih bo odškodoval za ono, kar jim je vzela voda.« Te besede bi lahko pripisali tudi naslovnicam zadnjih mesecev, a so stare že skoraj 90 let. Zapisal jih je največji slovenski geograf Anton Melik, ko je že leta 1934 pisal o poplavah na Ljubljanskem barju. Te so na tem območju tako pogoste, da domačini zanje nimajo posebne besede, ampak so preprosto rekli: »Voda bo.« Melik je bil sicer tudi sam domačin, rojen v Črni vasi, ki leži med Igom in Ljubljano.
Matija Zorn, predstojnik, in Janez Nared, pomočnik predstojnika Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU, zaskrbljeno ugotavljata, da se pozablja na lekcije iz preteklosti, saj se na poplavno ogroženem območju izvaja urbanizacija, s čimer se ruši občutljivo ravnovesje barjanskih tal, najbolj pa je to očitno ravno v Črni vasi, ki jo je Nared pred časom označil kot »primer popolnoma neprimernega urbanizma in neustreznega načrtovanja«.
»Na takšnem poplavnem območju, kot je Črna vas, nimaš kaj graditi,« je bil jasen Zorn, ko smo ga vprašali, na kakšen način bi morali načrtovati objekte, da bi ti bili primerno in varno umeščeni v prostor. »To je staro naselje, staro že dvesto let, za namene kmetijstva, in tako naj tudi ostane.«
Novogradnje v škodo staroselcev
Da se Črna vas hitro urbanizira, je jasno že ob kratkem sprehodu po naselju, saj smo našteli vsaj deset aktivnih gradbišč. Nekaj je bilo manjših delovišč v lastni organizaciji, večina pa večjih kompleksov, ki so verjetno namenjeni prodaji na trgu. Sogovornika sta hitro izpostavila nedoslednost pri gradnji, saj so nekatere hiše primerno dvignjene, da jih voda ne bi dosegla, spet druge so na višini tal ali celo pod ravnjo zemljišča. »Čeprav so novogradnje vsaj nekoliko dvignjene, pa tovrstne prilagoditve škodijo starejšim stavbam, saj vodi jemljejo razlivne površine in posledično povzročajo višje vodostaje v času poplav. S posameznimi prilagoditvenimi ukrepi se morda zaščiti določen objekt, a se zato poveča pritisk na objekte v neposredni bližini,« pojasni Janez Nared z Geografskega inštituta Antona Melika. Težava je tudi posedanje tal na Barju, ki se še pospešuje z naselitvijo, med drugim tudi zaradi črpanja pitne vode. Vaščani, s katerimi smo govorili, se sicer zdijo sprijaznjeni z možnostjo poplav. »Tukaj so živeli koliščarji in moraš sprejeti, da te bo slej ko prej poplavilo, ter se primerno pripraviti,« nam je pojasni vaščan Lojze, ki je sicer hitro dodal, da ima hišo v najemu, zato je malo bolj miren glede premoženjske škode.
Zaradi nove ceste
še bolj privlačna za naselitev
Tla na Barju niso primerna za plitko gradnjo, zato se objekti gradijo na betonskih ali lesenih pilotih, ki segajo tudi do globine 20 metrov. Za lesene pilote so najbolj primerni koli iz kostanjevega lesa, nam je povedal arhitekt Andrej Kalamar, projektant enega izmed nastajajočih gradbenih projektov v Črni vasi. Dodal je še, da se zaradi globokih temeljev objekti na barju kvalificirajo kot zahtevni objekti, zaradi česar so tudi upravni postopki bolj zahtevni. V Črni vasi se je ne tako davno končala tudi prenova ceste, zaradi česar je po mnenju arhitekta območje še bolj privlačno za investicije: »Z ureditvijo kvalitetne infrastrukture, prometa in komunalne ureditve, območje postaja še bolj privlačno, s tem se bo dvignila tudi cena nepremičnin. Naravno okolje in bližina mesta sta z novo cesto za določen segment družin kombinacija, za katero so se pripravljeni potruditi,« je še povedal Kalamar. Nared pa je opozoril, da so v preteklosti v vasi gradili posamezne hiše za namene kmetovanja, »zdaj pa se gradnja čedalje bolj širi proti poplavnemu območju. To, da je območje primerno za gradnjo, ne pomeni, da je primerno za gradnjo v takšnem obsegu.«
Največ ogroženih
novogradenj je v Ljubljani
»Ljubljana jo je dobro odnesla,« je ob avgustovski ujmi izjavil ljubljanski župan Zoran Janković, saj je območje Ljubljanskega barja ostalo sorazmerno nedotaknjeno, k varnosti območja je bistveno prispeval skoraj dokončani Mali graben, ki je dokaj uspešno obvladal hudourniški tok. V preteklosti se je že zgodilo, da so se Ljubljančani preveč sprostili, misleč, da je zaradi nekaterih ukrepov konec poplavne nevarnosti. Recimo pred prvo svetovno vojno, ko so poglobili Gruberjev prekop, so nekateri mislili, da je konec poplav na tem območju, zato so gradili hiše, ki niso bile primerno zaščitene. Še vedno velik del Ljubljane stoji na območjih, ki so izpostavljena poplavam, in tega bi morali bolje zavedati tako prebivalci kot odločevalci. »Urbanizacija južnega dela Ljubljane se je začela v šestdesetih letih. Prej je Ljubljana segala do roba Barja. To je potekalo deloma načrtno, recimo naselje Murgle, veliko pa je bilo tudi stihijske in črne gradnje, kot jo lahko vidimo na Cesti dveh cesarjev in Rakovi jelši. To so bile črne gradnje, ki so bile kasneje legalizirane, in s tem je bil dan signal, da so ta območja primerna za gradnjo. V tem času se je na Ljubljanskem barju prebivalstvo pomnožilo z nekaj tisoč na nekaj deset tisoč in ne vem, ali se vsi priseljenci zavedajo, kaj pomeni življenje na območju stoletnih poplav,« je pojasnil Zorn.
Tudi pri terminu »stoletne poplave« je določena nejasnost. Zorn nas je poučil, da to ne pomeni, da je po vsaki poplavi območje naslednjih sto let varno, ampak gre za statistično verjetnost: »Ti izračuni so narejeni na osnovi preteklih dogodkov in vsak dogodek spremeni statistično verjetnost, ki jo je treba potem vključiti v izračun. Morda bi bilo bolj jasno, če bi namesto stoletnih poplav uporabljali termin 'enoodstotna verjetnost poplav', kar v bistvu pomeni isto.«
