Kranj. »Srce in glavo ima na pravem mestu. Vedno ponudi roko tistemu, ki jo potrebuje. Odlikuje ga neverjeten občutek za sočloveka. To se pokaže predvsem takrat, ko je človek v stiski. Nič kolikokrat smo ga občudovali, ko je kot ravnatelj z modrostjo in občutkom za pravico razrešil in pomiril medčloveške odnose, ki so se marsikomu zdeli nerešljivi,« o mag. Francu Rozmanu povedo njegovi sodelavci. Na Gimnaziji Kranj, kjer je leta 1984 maturiral, je bil Rozman zaposlen triintrideset let. Začel je kot učitelj matematike, zatem je bil triindvajset let ravnatelj. Zadnja tri leta, ko je vodenje gimnazije prevzel njegov naslednik mag. Aljoša Brlogar, je opravljal delo njegovega pomočnika. V torek, 4. oktobra, bo izpolnil uradne pogoje za upokojitev, a svoji ljubi gimnaziji, ki je bila v njegovem življenju vselej na prvem mestu, ne bo dokončno pomahal v slovo. Stik z dijaki bo obdržal ob dejavnostih tehnik sproščanja in kluba Alumni, ki združuje nekdanje gimnazijce.
Kot predan matematik in pedagog po duši je bil Franc Rozman tudi mentor dijaške skupnosti in ustanovitelj regijskega srečanja mladih raziskovalcev, s katerim je gorenjskim dijakom omogočil enake pogoje ob zaključka šolanja, kot so jih imeli dijaki v Ljubljani in Mariboru. Njegovo srce je najbolj zaigralo ob nastopih pevskih zborov in simfoničnega orkestra Gimnazije Kranj. Z dijaki so uspeli večkrat razprodati Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, kljub temu, da so njihove vaje najpogosteje potekale kar v šolski telovadnici. »Čudovite spomine imam na nedeljske generalke pred nastopi, ko so se dijaki v Ljubljano odpravili s sendvičem in pol litra vode v nahrbtniku, a so bili vsi navdušeni. Vzdušje je bilo neverjetno prijetno, ko sem jih videl na odru, mi je šlo na jok od ponosa« zaupa sogovornik. Svojega dela se bo spominjal tudi po pripravi šolskih urnikov: »To je malce nevarno delo, veste. Kdor pripravlja urnik, je vsaj nekaj časa zelo nepriljubljen. Tudi zato sem svojim naslednikom svetoval, da naj se po pripravi urnika za dva tedna umaknejo iz zbornice.«
Nepopustljiv borec in ljubitelj življenja
Na vprašanje, kako ocenjuje slovensko šolstvo, dolgoletni ravnatelj odgovori, da ni treba na novo odkrivati Amerike. Meni, da šolsko ministrstvo prepogosto spreminja svoje pravilne – žal na slabše. »Dober pravilnik je star pravilnik. Skandinavski model šolanja se je denimo zaradi preveč permisivne vzgoje že pred desetimi leti izkazal za neuspešnega, pri nas pa še kar zagovarjamo in bomo njegovo neuspešnost dokazali čez deset let. Otroci niso eksperiment. Vzgoja je organizirana obramba odraslih proti mladini, je rekel že Marc Twain,« je jasen Rozman.
Dolgoletno ravnateljevanje je bilo zanj življenjski projekt. »Pred vsako kandidaturo sem za dovoljenje vprašal ženo Vlasto, ki se je ob svoji pritrditvi zavedala, da bo v mojem življenju skupaj z najinima otrokoma na drugem mestu,« prizna sogovornik. Na tretjem mestu njegovih prioritet je bila skrb za zdravje. V rosnih dvajsetih je namreč zbolel za avtoimuno boleznijo in pristal na dializi. Kljub temu, da so mu transplantirali ledvici, je ostal nepopustljiv borec. Vzpon na Triglav je bil zanj prijeten izziv, tako kot tudi njegov obisk po končani nočni dializi, ko se je usedel v svoj avtomobil in se z litrom žganja v torbi odpravil počastit nočno delo gasilcev in sodelavcev, ki so skupaj ometli fasado gimnazijske stavbe.
Velika ljubezen Franca Rozmana so tudi joga, meditacije in tehnike sproščanja, v pokoju se bo posvetil tudi kmetovanju. Z ženo sta se pred časom preselila v Litijo, kjer sta kupila kmetijo na samem in kjer občasno skupaj z dijaki organizirata razne tabore. »V življenju ne bi naredil ničesar drugače. Če si optimist, se vselej spomniš samo lepih stvari. Naj vam zaupam dve indijanski pravili za kakovostno življenje, po katerih se ravnam: Ne sekiraj se zaradi malenkosti. Vse so malenkosti,« pogovor strne Franc Rozman.
