Pastirji, ki povečini prihajajo s kmetij iz okoliških vasi v dolini, so tisti, ki so zaslužni za ohranjanje naselja v Velikem stanu na Veliki planini. In so tudi turistična »atrakcija«, zaradi katere trume turistov v poletnih mesecih roma na planino. Če omenimo, prvo nedeljo v avgustu so z nihalko na planino pripeljali 1500 ljudi, od tega manj kot dva odstotka Slovencev. A kot opozarja pastir Robi Gradišek, je samo vprašanje časa, kdaj bo tudi pastirjem zmanjkalo volje in bodo tudi sami opustili poletno pašo živine na planini.
Letos na planini 430 krav in telet
Na Veliki planini se je paslo od nekdaj, z Marijo Terezijo pa so okoliški kmetje pridobili pašne pravice glede na velikost kmetije v dolini. S pašno pravico so si na planini tudi postavili koče, večino teh pa so Nemci med drugo svetovno vojno požgali. Kljub močnim pritiskom, da bi v 50. letih prejšnjega stoletja na planoti zgradili velike zadružne hleve, je arhitektu Vlastu Kopaču v sodelovanju s spomeniško službo uspelo ohraniti prvotna individualna pastirska bivališča. Občinski ljudski odbor v Kamniku je leta 1957 potrdil njegov predlog odloga o razglasitvi celotne Velike planine za naravni park. S to potezo so resda zaščitili pastirsko arhitekturo, a so pastirji tisti, ki Velikemu stanu dajejo življenje in zgodbe, ki jih iščejo in kupujejo turisti z vsega sveta. »In ne nazadnje ohranjamo planino, da se ta ne zaraste. Preden priženemo krave na planino, vsak pastir opravi tlako, se pravi čiščenje planine. Popravimo ograje, po potrebi tudi odstranimo rušje, ki se je čez leto zaraslo. A še vedno so krave tiste, ki s pašo preprečijo, da bi se planina zarasla,« pove Gradišek in doda, da se trenutno na Veliki planini pase približno 430 krav, dvajset manj kot lani.
Ko je Gradišek pred štirinajstimi leti pustil službo in se zaposlil doma (na kmetiji ob sredah in četrtkih v krušni peči pečejo kruh), se je od 63 bajt, kot jih je na planini, paslo v 33. »Takrat je bilo na planini približno 50 ljudi, saj je bilo veliko parov. To je bila prava mala vas, veliko se je dogajalo.«
Na planini odprtih le dvanajst koč
Letos je na planini odprtih samo še dvanajst koč oziroma se je na planino za tri mesece preselilo 18 ljudi. »Nekaj pastirjev je starih že več kot 80 let, tako da planina stagnira,« pove Gradišek. Na vprašanje, kje je razlog, da je pastirjev vsako leto manj, odgovori: »Ni enostavno iti za pastirja, sploh če imaš delo v dolini. Da bi se šel pastirja, ko si v pokoju, pa je tudi težko, saj se večina upokoji šele po 60. letu, ko so ljudje že utrujeni in zgarani.« Iskreno doda, da sama z ženo lahko vztrajata oziroma se gresta pastirja in zraven še malo turizma s prodajo sira, žgancev s kislim mlekom, svežih flancatov. »Vse to lahko vodiva, ker imamo doma vse urejeno. To pomeni, da imava doma otroke, ki imajo tudi že družino in sami poskrbijo za spravilo krme. Kljub temu da imajo svoje službe, čez poletje vodijo kmetijo, da sva z ženo lahko na planini.«
A kot poudarja Gradišek, je treba življenje pastirja enostavno znati tudi živeti. »Na planini so pasli že moji predniki, sam sem med počitnicami pasel s starim očetom. Nato so prevzeli moji starši. Mama je bila odlična kuharica in je bila med prvimi, ki so začeli na planini turistom kuhati žgance in kislo mleko.«
Tudi pri Ukanovih gre tradicija iz roda v rod. »Najprej so tu pasli moji predniki. Ukanov Peter, ki je za pastirja na planino hodil še, ko je bil star več kot 90 let. Mama je rekla: 'Pa saj ne boš mogel zlesti na planino.' A ji je znal odgovoriti: 'Če bo treba, tudi po vseh štirih,'« v smehu pove Jani Kemperle, ki je na planini pasel že kot otrok. »Staremu očetu Petru so rekli tudi očka, saj so ob koncu tedna k njemu v bajto hodili študentje. Iz Ljubljane so se ob petkih v Stahovico pripeljali s kolesom in nato peš prišli na planino. Pomagali so mu prignati krave, kakšno dekle pa je staremu dedcu pomagalo še bajto pospraviti,« v smehu pove zgovorni pastir, ki, odkar se je upokojil, pase vsako leto. Letos je na planino prignal deset krav mlečnic in štiri teličke. »Turistom, teh je največ ob koncih tedna, ponudim žgance in kislo mleko, tudi polento. Pa ne vaše ljubljanske. V pastirsko polento pade malo masla, zaseke in še ocvirki povrhu,« pove in ponudi košček še ne zorjenega sira in kolut domače klobase.
In čeprav se zdi življenje pastirja skozi oči turista izredno romantično, številke kažejo, da dejavnost počasi izumira. »Da bi ohranili pastirstvo na planini, bi bilo treba pritegniti več mladih. Vendar je to težko,« pove in razloži, da se mora pastir spoznati na živino ter spremljati tudi njeno zdravstveno stanje. »Da bi našli študenta brez znanja, si ne predstavljam. Mlad kmet z znanjem pa ima po navadi že na svoji kmetiji ogromno dela,« pove in doda, da mora ne nazadnje pastir dobro poznati tudi planino. Ta zna v nekaj minutah pokazati tudi svojo grdo plat. »Ko je megla, se lahko zelo hitro izgubiš.«
V iskanju rešitve Gradišek najprej vidi potrebo biti slišan. »Že večkrat sem povedal, pa naj je to ljudem všeč ali ne, da smo tudi mi neka oblika kulturnih delavcev, saj ohranjamo kulturno dediščino, ki so nam jo zapustili naši predniki. Zato tudi menim, da bi morala država ali ministrstvo za kulturo pristopiti, da skupaj najdemo rešitev, kako ohraniti zadeve, pa tudi zaposliti mladega človeka kot pastirja na kmetiji.«
