Za poslikavo slikar Tomaž Milač vselej najprej poišče primerno steno, nato pa svojo zamisel predstavi tudi strokovnjakom Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki bedijo nad knežjim mestom. Njegova že druga zidna poslikava je nastala v starem mestnem jedru, na steni v atriju Gosposke ulice 9 v Celju. Projekt, ki ga je avtor prijavil na javni razpis za izbiro kulturnih projektov v letošnjem letu, so podprli tudi na Mestni občini Celje, kjer so zanj namenili 1165 evrov. »Prepričani smo, da bo nova stenska poslikava, ki bo končana v teh dneh, našemu mestu nadela še lepšo podobo. Tovrstne projekte bomo podpirali tudi v prihodnje in tudi na ta način pripovedovali zgodbo o našem mestu in ljudeh,« so povedali na celjski občini.

Murali so točke, ob katerih
se ljudje ustavljajo

Kot je dejal slikar Tomaž Milač, je treba za mural najprej najti tako imenovano slepo steno, ki jo je mogoče poslikati. »Ker gre za staro mestno jedro, je potrebnih veliko usklajevanj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, izbira stene za zidno poslikavo pa mora biti nadvse premišljena,« je pojasnil Milač, ki je hvaležen lastnikom zgradbe v Gosposki ulici, da so s poslikavo soglašali. Prvi mural, ki ga je na razpis prijavil lani, naslikal pa v živahnih barvah, je upodobljen na steni med Umetniško četrtjo in Staro grofijo. Gre za živahen preplet preteklosti in sodobnosti, domišljijskega sveta in likov iz resničnega življenja, nekakšno mešanico med zgodovino in reklamnimi sporočili. Mural v atriju Gosposke ulice pa predstavlja mehanično ribo in vključuje le eno podobo. Nova zidna poslikava je kompozicijsko preprostejša, ni tako barvno pestra in ne vključuje toliko elementov kot prvi mural. »Deluje pa bolj impozantno, kot velikanska riba, ki potuje čez mesto in nas opominja na ekološka vprašanja, tehnološke izzive, izzive umetne inteligence in podobno. Je pa tudi stvar interpretacije. Pri svojih stvaritvah rad vprašanja pustim odprta. Opazovalec se sam sooča s podobo in razmišlja, kakšna sporočila mu posreduje,« je še povedal avtor murala, ki terja delo na prostem, in ne v intimnem, ateljejskem okolju, kar je prav tako posebna izkušnja. »Nasploh gre pri muralu za umetnost na prostem, veliko je tudi interakcije z ljudmi, saj si na ulici izpostavljen. Večkrat se mi zgodi, da se z ljudmi zapletem v pogovor, kar je neprecenljiva izkušnja, ki me umetniško napaja,« je pripovedoval avtor, ki pri svojih muralih zaznava dobre odzive. Kot še dodaja, so murali – takšne so njegove izkušnje s potovanj po svetu – vselej točke, ob katerih se ljudje ustavljajo, pozirajo in nato fotografije objavljajo na družbenih omrežjih. »Zame so murali kot galerije na prostem, kotički, ki predstavljajo dušo mesta in oplemenitijo mestne vedute. So točke, ki pritegnejo ljudi, kot neke turistične zanimivosti, ulicam pa dajejo dodatno vrednost,« je prepričan avtor. S tem se strinjajo tudi na celjski občini, kjer že pripravljajo seznam možnih lokacij za prihodnje stenske poslikave.