Glasbenik, vizualni umetnik, producent, skladatelj in vodja projekta Ojo de Agua Julián Herreros Rivera je prišel v Slovenijo skupaj s prijateljem in soustvarjalcem Juliánom Semlerjem. Oba sta člana glasbene zasedbe Coral Rojo, ki je v Ljubljani gostovala že julija lani. Ker jima je naša prestolnica tako prirasla k srcu, sta se vrnila, da bi tukaj izpeljala drugo edicijo Ojo de Agua, aktivističnega umetniškega projekta, ki se je začel v Buenos Airesu. V četrtek je bila tako na Rimski 23 ob koncertu otvoritev murala, ki sta ga ustvarila skupaj z lokalnimi slovenskimi umetnicami in umetniki. Stenska poslikava je posvetilo vodi ter uvod v Street Art festival Ljubljana, ki poteka ta teden. »Prihajam iz države, v kateri je 98 odstotkov vode privatizirane. To je model, ki ga skuša podivjani kapitalizem prodajati svetu. V moji državi so ogromna območja, kjer vode sploh ni ali pa je onesnažena zaradi rudarjenja ter plantaž avokada, nasadi namreč porabijo ogromno vode. Voda je simbol zdravega razuma, zdrave pameti, vsi potrebujemo vodo,« so besede Juliána Herrerosa Rivere.
Za brate, za sestre, za svet
Sogovornik pravi, da je bilo delati s slovenskimi umetniki in umetnicami izjemno. »Neverjetno voljo imajo do dela. Mural smo končali v treh dneh v neznosni vročini. Delali so, kot da bo konec sveta,« se pošali. Ena glavnih motivacij, da se je sploh lotil aktivizma, povezanega z vodo, je ena najdaljših pandemij, ki pestijo naš planet – pohlep. Skrb za vodo je neločljivo povezana z našim obstojem, s čimer želi navdahniti prebivalce krajev, ki jih bo obiskal v sklopu evropske turneje. V času izrazitih podnebnih sprememb je njegovo poslanstvo spodbuditi k poglobljeni refleksiji o pomenu vode.
Danes ob 20. uri z Juliánom Semlerjem pred Športnim društvom Tabor pripravljata koncert Cantando Caminos (Pojoče poti). Med uro in pol trajajočim koncertom bosta na kitarah interpretirala svoje avtorske pesmi o vodi, poteh rojstva, življenja in smrti. Navdih za Pojoče poti izvira iz glasbene ter poetične dediščine Latinske Amerike. Poslušalce bosta s svojimi stihi in petjem popeljala skozi svoje glasbene pokrajine.
»Občutnih sprememb na bolje seveda še nismo zaznali. Orodje, na katerega se naslanjamo, je umetnost in naše gibanje je ogromno. Umetnost dojemamo kot komunikacijo idej. Pojemo pesmi in slikamo murale. Na severu Argentine se morajo ljudje braniti pred streli, če hočejo obraniti svojo zemljo, s katere
jih preganjajo. Ta trenutek se bije zelo konkreten boj za vodo in zemljo,« opozarja čilski glasbenik. Ozaveščanja množic in spreminjanja sveta
na bolje pa v boju Juliána Herrerosa Rivere ter njegovih sodelavcev ne spremljajo pamfleti, ki bi kričali »Ohranimo vodo!« ali »Zaščitimo reke!«. Ljudje so v poplavi informacij in mučnih, težkih prizorov, ki krožijo po spletu in medijih,
za kaj takega že preveč otopeli.
»Pot do revolucije je tlakovana v miru, s trdnejšim vezivom, kamor spada vrnitev k samim koreninam tega, kar nas dela ljudi, k poeziji, glasbi, ki lahko za vedno živi. Pišemo pesmi, ki zbližujejo ljudi in s katerimi lahko bolj pristno razumejo pomen vode. Vse, kar je živo, je medsebojno povezano. Radi bi nagovorili k večji občutljivosti za prepletenost sveta. Ni ključen zgolj boj za ohranitev naravnih virov. Branim sestre, brate, družine, ne vire, ki jih potrebujem zase. Reke so naša družina in reka smo mi sami,« je prepričan umetnik.
