»Vse, kar naredim, je inovacija: izumljeno dopolnjujem in ustvarjam nove stvari. Veliko je izumljenih stvari, ki so dobre, a je vse mogoče nadgraditi, izboljšati. Inovacijam ni konca,« je pred svojo delavnico na Viču iskrivo pripovedoval Anto Bartulović. Ob tem je pokazal le majhen izsek svojih del, med njimi orodje za centriranje kolesa in palico za pomoč pri hoji, ki je hkrati tudi izjemno natančen pripomoček za pobiranje stvari, ki človeku padejo na tla. Recimo kovanec, ki ga je na ta način brez sklanjanja mogoče enostavno pobrati. V bloku, kjer v drugem nadstropju živita z ženo, je pred časom zasnoval tudi premično ročno dvigalo. Dvigala v bloku ni bilo, pa je naredil svoj pripomoček za lažje premagovanje stopnic, tako kot je izdelal že marsikaj v svojem življenju. In to že kot otrok. V medvojnem času – rodil se je v vasi Barlovci pri Banjaluki leta 1929 – si je v svojih osnovnošolskih letih izdelal čevlje, ki jih zaradi pomanjkanja ni imel. Prav tako niso imeli koles, zato je zbral stara obuvala iz gume, jih narezal na kolute in jih v krogu nanizal na žico ter tako zasnoval kolo. Ali kot je dejal ustvarjalec: »Moja generacija je vse delala avtorsko. V povojnem času smo ustvarjali predmetni svet, saj ničesar ni bilo. Izmišljali smo si in ustvarjali nove stvari.«

Ustvarjanje v Sarajevu

Med izobraževanjem na šoli za uporabno umetnost – smer kiparstvo – v Sarajevu je Anto Bartulović veliko sodeloval pri projektih priznanega bosanskega umetnika Voje Dimitrijevića. Tako je skupaj z drugimi študenti pomagal pri nastajanju spominskega obeležja Gavrilu Principu. Dimitrijević je ob starem osmanskem mostu, ki se je iz Latinske ćuprije preimenoval v Principov most, v asfalt vtisnil stopinje atentatorja, mladi ustvarjalci pa so za to obeležje oblikovali črke. Poleg tega so izdelali tudi črke za pročelje Narodnega gledališča v Sarajevu, po zaključku šolanja, ko je Bartulović že stopil med profesionalce, pa je zasnoval tudi bakrene črke za označevanje oddelkov sarajevske bolnišnice.

V študentskih letih je sodeloval tudi pri različnih dekorativnih projektih v hišah komunističnih veljakov, kasneje, v obdobju neuvrščenih, pa je za Titova potovanja izdeloval protokolarna darila. Bartulović je v Jugoslaviji med drugim sodeloval pri izdelavi republiške štafete, naredil je poštne žige in vstopnice za V. Kongres Komunistične partije Jugoslavije, ki je bil leta 1948 v Beogradu. »Tedaj ni bilo nobene elektronike, zato sem naredil kliše za vstopnice, da so jih lahko stiskali. Pri delu me je ves čas nadzoroval udbovec, ki me je vsakič, ko sem šel na stranišče, pregledal, da ne bi česa odnesel iz delavnice. Na kongres ni mogel vsakdo, zato so bili zelo pazljivi, da ne bi vstopnice prišle v napačne roke,« se je nekdanjih časov spomnil Anto Bartulović.

Inovacije za slepe in slabovidne

V času, ko je ustvarjalec delal v delavnici Mirka Misile, je izumil avtomobilsko sireno na pritisk in izdelal napravo za merjenje srčnega utripa živali. Ko se je leta 1961 kot učitelj za likovni in tehnični pouk zaposlil v Zavodu za slepe in slabovidne v Sarajevu, je Bartulović še trdneje začrtal svojo inovatorsko pot. Spremljal je potrebe slepih in slabovidnih ter nadgradil učne pripomočke za učenje Braillove pisave. Na novo je zasnoval električni svinčnik za risanje in pripomoček za učenje geometrije, imenovan tiflograf, s katerim je adaptiral učbenik za matematiko, med njegovimi pionirskimi deli pa so tudi taktilni zemljevidi. Za svoje inovacije je leta 1979 prejel državno priznanje, za njegove naprave za slepe in slabovidne pa so se zanimali tudi v Ameriki in Nemčiji, kamor so ga vabili, da bi pri njih nadaljeval svoje delo. »A takrat sem začel graditi hišo v Sarajevu, ki ga nisem želel zapustiti,« je povedal Anto Bartulović.

Iz vojnega Sarajeva v Ljubljano

Med vojno v Bosni se je z ženo in dvema otrokoma iz Sarajeva preselil v Ljubljano, kjer pri svojih skoraj 94 letih še vedno ustvarja. »Zame je delo oziroma ustvarjanje počitek,« je nasmejano dejal sogovornik, ki mu idej za novosti in nadgradnje obstoječega materialnega in tehničnega sveta ne manjka, prav tako ne za umetniška dela. Pomemben del njegovega umetniškega in obrtniškega opusa so bakreni izdelki. Vse od stenskih krožnikov do nakita, sarajevskih miniatur in mize v obliki džezve. »Baker je v Bosni 'svetinja', nacionalni material, tako kot je v Sloveniji les,« je še povedal sogovornik. Pri tem je dodal, da ko ustvarja, sledi temu, kar »mi material govori, da naj naredim«. Zelo spoštuje ročno delo in kot je poudaril, »velike serije ubijajo ceno in uničujejo ljudi«. S svojim delom je pustil neizbrisljiv pečat tudi na Baščaršiji, kjer ga še danes kličejo »doktor mojster«. Naredil je namreč pripomoček, s katerim je mogoče hitreje izdelati džezve, pladnje in dekorativne skodelice za bosansko kavo. Ali kot je umetnik in inovator metaforično pojasnil: »Naredil sem sekiro, s katero sedaj sekajo drva.« Kar je v današnjem času za ohranjanje tradicije velikega pomena.