V bližini naše hiše sta dve spominski plošči, na katerih piše, da je na tistem mestu maja 1942 nekdo padel kot žrtev fašističnega nasilja. Plošča na Mercatorjevi trgovini na Miklošičevi 34 je posvečena Dušanu Turku, ki je v prostorih današnje zavarovalnice Triglav, takrat Vzajemne, ustrelil Iva Peršuha, ki je bil po eni verziji organizator komunistom konkurenčnega odpora proti okupatorju, po drugi pa okupatorjev vojaški sodelavec. Turk je na begu zgrešil vhod, skozi katerega bi moral zbežati, in se s karabinjerji za petami znašel v trgovini, ki ni imela izhoda na dvorišče. Da ga ne bi dobili živega, je zadnji naboj izstrelil vase. Nova slovenska zaveza piše, da je ta dan »na vosovskem sestanku umrlemu zločincu v slovo recitiral poezijo Karel Destovnik Kajuh«. Anonimni spletni komentator pa se zgraža, ker so za atentatorja napisali, da je padel kot žrtev fašističnega nasilja.
Za vogalom je na Pražakovi 13 enaka plošča posvečena Srečku Potniku, ki so ga tam prerešetali med neko nejasno akcijo, v kateri je bil v gostilni Tišler ubit duhovnik Hubert Leiler, ki sta ga Potnik in sodelavec menda zamenjala za Lamberta Ehrlicha. Na spletni strani Muzeja novejše zgodovine lahko vidimo Potnikove risbe in akvarele, ki z živimi barvami in suverenimi mehkimi linijami dokazujejo, da je šlo za nadarjenega umetnika. A je načrt, da bi študiral slikarstvo, italijanska okupacija spremenila v odločitev za boj v vrstah Osvobodilne fronte. V tej vlogi se je življenje Srečka Potnika končalo pri enaindvajsetih letih. Dijak srednje tehnične šole Dušan Turk jih takrat, ko je v brezupnem položaju storil samomor, ni imel niti sedemnajst.
Je mogoče reči, da nekdo, čigar mladost je presekala fašistična okupacija in iz bodočega električarja ali slikarja naredila borca za svobodo, s tem pa tudi morilca, ni umrl kot žrtev fašističnega nasilja? Naj bi se sprijaznil s tem, da je postal drugorazredni državljan v lastni domovini, in tiho požrl zahvalo bana Natlačena Mussoliniju, da so njegovo mesto priključili Italiji, iz katere so že dvajset let bežali primorski Slovenci, ker je bil v njej naš jezik prepovedan? Normalno je, da je ponižanje rodilo odpor, ki je pri nas dal krila tudi socialni revoluciji. Vsi, ki se zgražajo nad tem, kar se je med vojno dogajalo v imenu odpora in revolucije, in na račun takratnih grozot podžigajo sovraštvo med današnjimi Slovenci, pa naj vsaj sem ter tja svojo bolečino in jezo naslovijo na ambasade držav, ki so nas okupirale in s tem radikalno spremenile našo zgodovino.
