Vroče je. Zato smo tisti, ki v poletnih mesecih ne pobegnemo iz Ljubljane, hvaležni za vse parke, ki jih premore naše mesto. Eden najmanjših, a hladilno najbolj učinkovitih, je tisti, v katerem točno nasproti že nastajajočega muzeja osamosvojitve povsem anonimno še zmeraj raste petinosemdeset od izvorno oseminosemdesetih lip, ki so jih kmalu po njegovi smrti posadili v spomin na Josipa Broza Tita. Kar pomeni, da se bodo šolarji, ki bodo prišli na izlet v Ljubljano, po obisku muzeja osamosvojitve lahko hladili v senci spomina na za marsikoga še zmeraj največjega sina slovenske matere.

Sicer pa ima moje mesto za boj proti vročini poleg dreves na voljo tudi reko, ob kateri je bilo nekoč, ko še niso merili njene onesnaženosti, na Špici priljubljeno kopališče. Špico so pred slabim desetletjem lepo zdizajnirali, nanjo namestili precej prijaznih lesenih površin za poležavanje in posedanje, vendar po vseh teh letih še zmeraj brez omembe vredne sence, saj celo tam, kjer naj bi se po načrtih arhitektov razrasla skromna senčnica, te ni, ker je glicinija trmasto obtičala na stebrih in ne kaže nobenega veselja, da bi sodelovala pri projektu. A ne samo da na brežini, na kateri naj bi se poleti hladili, niso postavili večje senčnice in na njej dali priložnost invazivnim hitro rastočim ovijalkam, da pokažejo, da so tudi one lahko ljudem koristne. Na Špici še zmeraj ni niti kopališča, ki je v zadnjem desetletju izginilo tudi iz predvolilnih obljub. Zato vsako poletje bolj zavidam prebivalcem Kostanjevice njihovo plavanje v Krki, Velenjčanom in Sobočanom v njihovih umetnih jezerih, ko sem pred leti gledal, kako se sredi Münchna njegovo prebivalstvo hladi v Isari, pa se mi je bavarska prestolnica zazdela najlepše mesto na svetu.

Zato se bom težko sprijaznil s tem, da je Ljubljanica namenjena zgolj turističnim ladjicam in drugim plovilom, ne pa tudi meščanom, ki bi radi v svoji reki zaplavali. In ker ne morem verjeti, da se ne da ustaviti njenih onesnaževalcev, prosim vse, ki nameravajo kandidirati na lokalnih volitvah, da povejo, ali jih to, da bi naša reka postala dovolj čista za kopanje, sploh zanima. Ne morem namreč, da ne bi pomislil, da na Špici ni kopališča predvsem zato, ker bi bilo kopanje v Ljubljanici brezplačno in v napoto turistični plovbi po reki. Glede na to, kaj se je v njem v zadnjih letih zgradilo, se mi zdi neprijeten občutek, da je center Ljubljane vse bolj namenjen tistim, ki imajo dovolj denarja, da za svoje dobro počutje plačajo, na žalost zelo upravičen.