Lani so Slovenske železnice izgubile proti švicarskemu Zugu in izpadle iz lige prvakov. Kljub temu jim gre v hokeju še zmeraj bistveno bolje kot v potniškem prometu. Tam so v povsem drugi ligi kot švicarski cug, kot v hvaležen spomin na Avstrijo, pod katero smo ga dobili, tudi v slovenščini rečemo vlaku. In hokejski klub iz prestolnice, v kateri se takrat, ko gre mimo vlak, še zmeraj spuščajo zapornice, najbrž sponzorirajo zato, ker nas prav slovenski hokejisti občasno pripeljejo v skupino držav s tako hitrimi vlaki, kot jih imata Kanada in Švedska. In tudi Češka, ki je v času, ko mi kot Oto Pestner že 30 let stojimo na postaji, razvila sodoben javni prevoz.
Tisti, ki so nekoč hodili v Prago, ker so se tam zaradi močnega dinarja proti šibki kroni počutili kot mali bogovi, so zdaj lahko veseli, da imajo Čehi najlepših mest na svetu dovolj že doma in zato množično ne hodijo v Ljubljano. A že ob našem hrvaškem morju lahko v živo opazujejo, kako dobro stoji krona v primerjavi z evrom.
Ker smo se mi demokratizirali že pred osamosvojitvijo, smo tudi sicer precej manj zadovoljni s svojo svobodo kot Čehi. Čeprav smo izbrisali množico neslovenskih sodržavljanov, iz svoje banke odgnali komitente v nekoč bratskih republikah in sploh sveto verjeli v moč etnično čiste slovenske pameti, ki nam bo prinesla razcvet, se to ni zgodilo. Imamo le več avtomobilov, ki pa jih danes dobiš relativno ceneje kot nekoč. V nasprotju s stanovanjem v Ljubljani.
Zdaj se sicer začenja čas kuhanja poletnih cestnih marmelad, ki so vseevropski ritual in se plazijo mimo našega mesta. A že jeseni bo že spet vse stalo na vpadnicah v Ljubljano. In ti zastoji so povsem naši, saj so posledica poslovnega modela, ki ga svojim delovno aktivnim državljanom ponuja naša domovina. Ker prestolnica služi s turizmom, so stanovanja v njej vse bolj nedosegljiva ljudem, ki v njej delajo. Zato se selijo v oddaljene kraje. In bolj ko so ti kraji oddaljeni, bolj si tisti, ki delajo v javnem sektorju, s kilometrino izboljšajo svojo pogosto žalostno plačo. Ker se jih lahko povsem legalno po več pelje v istem avtu in dobijo vsak svojo kilometrino, bo za marsikoga, ki ima zdaj to srečo, da do službe nima primernega javnega prevoza, resen udarec, če se bo ta tudi v naši državi enkrat končno uredil.
Trenutno pa še kar stoji na strankarskem tiru, od koder zastarela partijska lokomotiva spušča dimne zavese o katastrofi, ki nam grozi od prosilcev za azil in drugih nič krivih za zagrenjenost njenih potnikov.
