Kdor razmišlja o prihodnosti mest, se srečuje z dvema scenarijema. Prvi je pesimističen in napoveduje, da bodo mesta prenatrpana in razklana v zaprte skupnosti premožnih in zasmetene slume obubožanih. Nad njimi visi smog, ulice se utapljajo v prometnem kaosu. Podobe, ki jih vidimo v marsikateri znanstvenofantastični grozljivki, se spremenijo v resničnost, meščane poleg slabega zraka in kriminala ubijajo še visoke temperature vročinskih otokov goste pozidave.
Nasproten scenarij se na prvi pogled zdi kot utopija. V mestih je zrak brezhibno čist, na cestah ni slišati hrupa, ker po njih vozijo kolesa in električna vozila. Zasebni avtomobili so izjema, dobro organiziran javni prevoz dopolnjujejo električna vozila po principu souporabe. Zelene strehe, razširjeni mestni parki in vertikalne pozelenitve prispevajo k blaženju vročinskih valov. Socialne napetosti, naraščajoče najemnine in gentrifikacijo so rešili novi koncepti dostopnega bivanja, ki varčujejo pri individualnem prostoru in povečujejo skupnostnega ter uvajajo nove načine skupnostne gradnje, pri katerih trg nima več prve besede. Utopija? Morda, a hkrati tudi realna alternativa preživetja mest v prihodnosti, če razumemo, da se trend priseljevanja ne bo spremenil.
Ko je koronska pandemija začela zapirati javno življenje in je nogometni klub St. Pauli iz Hamburga svojega oblikovalca poslal na čakanje, se je Jan Kamensky usedel na klopico s pogledom na hamburško pristanišče, bral knjige in začel razmišljati, kako bi izgledala naša mesta, če ne bi bilo avtomobilov in bi površine, ki jih zasedajo, namenili ljudem. Nato je uporabil svoje oblikovalsko znanje, vzel v roke računalnik in v splet poslal animacije tega, kaj bi se zgodilo, če bi na ulici Wohlwill v Hamburgu, Sončni ulici v Münchnu, trgu Stephanie v Bruslju in ob znamenitih vratih Alcala v Madridu avtomobili skupaj s prometnimi znaki, smradom in hrupom izpuhteli v zrak in bi jih nadomestilo drevje, grmičevje, rože, klopice, vodnjaki, skratka vse, kar je ljudem bolj prijazno od smradu avtomobilskega prometa. Med drugim je takšno animacijo Kamensky naredil tudi za Trg francoske revolucije pri ljubljanskih Križankah.
Ko so Kamenskega vprašali, kaj bi rad dosegel s svojimi vizualizacijami, je dejal, da želi ljudi spodbuditi k temu, da bi si sami začeli predstavljati, kakšna bi lahko bila ulica, v kateri živijo, če je ne bi okupiral promet. In da se sicer vidi kot vizualni utopist in digitalni vrtnar, a da bi rad drevesa, ki jih je narisal, nekoč tudi »analogno« posadil. Lepe želje, ponekod tudi uresničljive, a v ljubljansko zemljo mu, glede na to, kako zaspale so v mestni hiši vizije trajnostnega mesta, še dolgo ne bo uspelo zasaditi lopate.
