Ekološke vasi pravzaprav niso vasi v pravem pomenu besede, so skupnosti ljudi, ki želijo živeti na trajnostni način, reducirajo svojo potrošnjo in poskušajo na različne načine zmanjšati svoj ogljični odtis. Okoli 500 takšnih skupnosti obstaja v Evropi, Organizacija združenih narodov ekološke vasi uvršča med 100 najboljših trajnostnih praks. Študija, ki je vzela pod drobnogled eno od nemških ekoloških vasi, je ugotovila, da znaša ogljični odtis ljudi, ki živijo v takšnih stanovanjskih projektih, le tretjino povprečnega v družbi. Tisti, ki napovedujejo, kakšna bodo mesta prihodnosti, jih uvrščajo med obetajoče stanovanjske prakse.
Ena od njih je tudi sedemnadstropni stanovanjski blok na Krakovski cesti, v drugem okrožju na Dunaju, ki se že na prvi pogled razlikuje od okoliških stavb. Njegova fasada je večinoma lesena, za blokom je skupnostni vrt, visoke grede in cvetoča sadna drevesa, ob bloku ni parkiranih avtomobilov, namesto tega se okoli vogalov podijo otroci na kolesih. V pritličju stavbe so parkirana kolesa, vsak stanovalec ima svoj prostor za kolo označen s svojim imenom. V bloku živi 100 ljudi, ki sami upravljajo stavbo. Pred več kot desetimi leti so skupaj ustanovili društvo, naredili načrt gradnje, najeli kredit in pri gradnji uporabili čim več trajnostnih materialov.
V stavbi je 39 večinoma majhnih stanovanj, zato pa so skupnostni prostori toliko večji in zavzemajo petino vseh površin v stavbi. V pritličju je velika skupna kuhinja, otroci se igrajo v skupni igralnici, hiša premore lastno knjižnico, v kleti sta pralnica in delavnica, kjer si stanovalci izposojajo tudi vse orodje, ki ga potrebujejo. Na podstrešju je savna in v bloku so tudi stanovanja za goste, kjer za nadomestilo stroškov lahko prenočijo obiskovalci stanujočih. V kleti je garaža, kjer stoji osem avtomobilov, ki si jih delijo vsi stanovalci. V hiši so ustanovili tako imenovano prehrambno kooperativo in živila nakupujejo skupaj pri kmetih izven mesta, s čimer varčujejo pri denarju in embalaži. Stanovanjska skupnost deluje po principu zadruge – kdor želi tam stanovati, mora najprej položiti določen znesek, potem pa plačuje neke vrste uporabnino za zasebne in skupnostne prostore, ki pa je še vedno precej nižja od tržnih najemnin. Če se izseli, mu začetni vložek vrnejo. Stanovanj ni mogoče ne kupiti ne prodati. Fluktuacije najemnikov skorajda ni, le zelo redko se v takšnih zadrugah sprosti kakšno od stanovanj.
Model skupnostnega bivanja in stanovanjskih zadrug, ki že leta deluje v marsikaterem evropskem mestu, pa v Ljubljani še vedno ne more zaživeti, predvsem zato, ker država še vedno ni poskrbela za zakonodajo, ki bi ga omogočila.
