Nikdar nisem razumela ljudi, ki so razglašali, da jih arheološka najdišča dolgočasijo, da jim ruševine ne morejo ničesar povedati. Le kako ne?! Ruševine o preteklih časih vendar govorijo najglasneje! (Nekoliko tudi zato, ker ljudem iz tistih obdobij praviloma ne moremo več prisluhniti.) Kogar ruševine dolgočasijo, pač ne zna poslušati. Vseeno sem si med nedavnim obiskom Ercolana, mesteca ob vznožju Vesuva, morala priznati, da je za moj želodec to vendarle preveč: prav nič vznemirljivega ni v sprehajanju po bivališčih ljudi, ki so tam doživljali smrtno grozo, ali motrenju posmrtnih ostankov onih, ki jih je zalil val lave med čakanjem na ladjo za evakuacijo. V ruševinah namreč ne iščem zloveščih življenjskih zgodb in sledi tragedij; najpomembnejše spoznanje, ki nam ga lahko dajo ostanki preteklih civilizacij, je, kako nepomembni in neznatni smo v minevanju časa. Kako kratko je človeško življenje. Kako hitro tudi bližnja okolica pozabi, kaj je bilo v stavbi, ki se je nekoč vzpenjala v nebo visoko v svoji neskončni prevzetnosti. In kako hitro se narava spet polasti tistega, kar ji je človek iztrgal in zasedel.

V Ljubljani je mest, kjer se lahko nadejate vseh zgoraj popisanih uvidov, nemalo. Eden najbolj slikovitih zapuščenih krajev je bil do nedavnega bazen na Vevčah. Zelo hudo mi je bilo, ko sem odkrila, da je mestna občina naposled izpolnila obljubo in so stekla prenovitvena dela. Sprijaznila sem se, da se bom poslej morala zadovoljiti z manj spektakularnimi, kot sta hotel Bellevue in skakalnica nad Šišenskim hribom. A so me povsem nenadejano osrečili z novim opuščenim objektom: imenuje se Bellevue Living in stoji tik ob Celovški. Sestoji iz dveh delov, bivalnih stolpnic in poslovnega dela, kjer svojo prisotnost že dolgo oznanja prehranski diskont. Toda izvesek je vse, kar je od trgovine: prostori že mesece samevajo, steklo so prekrile pajčevine, v notranjosti je ponekod mogoče videti kot da v naglici odvrženo orodje. Edina reč, ki deluje, je CCTV-zaslon v prodajalni, ki predvaja sliko izpred vhoda. Podobo zlovešče zapuščenosti lepo zaokroži nekakšna ploščad, posejana s smetnjaki, grmovnicami in klopicami. Vse je še novo, ampak že zdaj nekako zanemarjeno, pozabljeno, zavrženo. Grmovnice so podivjale, vrane razmetavajo smeti, ta poskus parka bolj kot na funkcionalno površino spominja na dejanje obupa človeka, ki v Ikejini škatli najde par še neporabljenih vijakov, pa se jih odloči zavijačiti v prvo luknjo.

Soseska Bellevue Living je zaradi vsega tega v kategoriji ruševin nekaj zelo posebnega. Bolj kot ta podoba počasnega propadanja, ki jo je zadobila v vsega nekaj mesecih zapuščenosti, me fascinira občutek, da nam ponuja vpogled v distopično prihodnost. Nauk je enak: opozarja nas na človekovo neznatnost in nepomembnost.