Spomladi 1988 je bil Prešernov trg sveže prenovljen, po načrtih Eda Ravnikarja je dobil svoje sedanje zvezdasto tlakovanje, po predlogu urbanistov pa prometno ureditev, ki so jo Nizozemci 15 let kasneje poimenovali shared space (skupni prometni prostor). Takratna mestna oblast, ki menda ni bila demokratična, je nameravala v njegovo središče postaviti tudi vodnjak. Da bi preverila mnenje meščanov o posegu v simbolno tako pomemben prostor, je na trg postavila maketo bodoče fontane v naravni velikosti. Ja, oblast je dejansko zanimalo mnenje prebivalcev. In zaradi različnih razlogov to mnenje ni bilo dobro. Prostorski sociologi so takratno burno javno razpravo podrobno analizirali. Argumenti javnosti so bili zelo poenostavljeni, bolj ko ne so odražali duh nacionalističnega prebujenja tistega časa. A oblast je prisluhnila in fontane na Prešernovem trgu ni.
Ljubljana je danes mnogo bogatejše mesto kot pred 34 leti in v mestu se načrtuje vrsta pomembnejših projektov, kot je fontana. A glede mnogih med njimi nekako ne pridemo do javne razprave. Od jeseni 2020 na primer vemo, da država v sodelovanju z mestom in tujo banko načrtuje novo železniško postajo, a javnost je bila marca letos deležna le predstavitve podob projekta, želje po odzivu javnosti pa še nismo zaznali. Zainteresirani strokovnjaki smo doslej uspeli razvozlati, da je država projekt razstavila na manjše kose, ki se načrtujejo ločeno in po postopkih, ki od nje ne zahtevajo ne jasnih ciljev celotnega projekta in ne javne razprave. Mesto prav tako brez javne razprave načrtuje prenovo vseh cest okoli območja postaje, zasebnim investitorjem in državi pa gre naproti s posamičnimi spremembami zazidalnega načrta. Spremembe sprejema za vsak kos projekta posebej skozi zakonsko luknjo, namenjeno manjšim prilagoditvam planov, in z vsako od njih zabije nov žebelj v krsto prostorskega načrtovanja.
Pardon, za vsako od teh sprememb je bila dejansko izvedena tudi predpisana javna razprava. Predlagane spremembe so bile za 14 dni objavljene na spletni podstrani s suhoparnim spremnim besedilom, skrite v PDF-dokumentu, za branje katerega je bilo potrebno obsežno predznanje, grafični prikazi pa so bili tudi strokovnjakom težko razumljivi. Tudi prav. Razumemo, kdaj smo kot strokovnjaki in kot javnost nezaželeni. V resnici vso odgovornost za prihodnost mesta nosijo odločevalci. A če bi se dejansko zavedali teže te odgovornosti, bi verjetno s strokovnjaki in javnostjo želeli kdaj preveriti, ali imajo res v rokah idealno rešitev z vidika javne koristi, za katero odgovarjajo. In razumeli bi, da se o vseh razvojnih vprašanjih mesta ne odloča le enkrat na štiri leta.
