Ko je dvorana na Kersnikovi 4, ki smo si jo na začetku osemdesetih brez dovoljenja prilastili za potrebe svojega gledališča, v nekaj letih postala del kulturne ustanove z vsemi pripadajočimi formularji in vratarjem, smo imeli veliko srečo, da smo še pravočasno našli in zavzeli trnovski Kud France Prešeren. Le v takšni neodvisni ustanovi je potem lahko zraslo marsikaj, kar je pomembno vplivalo na ljubljansko in slovensko kulturno dogajanje. Ena od kultur, ki se brez tovrstnega neodvisnega prizorišča nikoli ne bi tako dobro prijele in razrasle na tukajšnjih odrskih deskah, je tudi Impro liga, ki je pred dvema tednoma praznovala 30. obletnico delovanja. Okrogli jubilej smo delovno počastili v Menzi pri koritu na Metelkovi, kamor se je po zaprtju trnovskega Kuda zatekla ljubljanska impro scena. Da je Impro liga po toliko letih uspešnega delovanja in širjenja verbalnih sposobnosti ter odrske senzibilnosti med slovensko mladino našla zatočišče v skvotu, ki je še nekoliko starejši od nje, govori o tem, kako potrebni so skvoti, hkrati pa opozarja na resne motnje v razvoju našega mesta, ko gre za prostore neinstitucionalne odrske kulture.
Glede na to, da Ljubljana vlaga v kulturo kar precej denarja, je to še toliko bolj nedopustno. Verjamem, da bodo »labi« v novem Rogu marsikomu koristni, a v še tako lepi in funkcionalni zgradbi, ki je ob nedeljah zaprta, ob sobotah pa se zapira ob šestih popoldne, ne more zrasti kakšna živa in neodvisna scena. Kar očitno niti ni namen njenih upravljalcev in če so vanjo res vabili nekdanje uporabnike Roga, glede na odpiralni čas tega niso mogli misliti resno. Čeprav bi bil že skrajni čas, da bi naša mestna uprava postala proaktivno prijazna tudi do malih, neodvisnih kulturnih prizorišč. Analogna druženja in mali odri so v teh digitaliziranih časih potrebni bolj kot kdaj prej. In Ljubljana je slovenska kulturna prestolnica, ki mora skrbeti za ustvarjalni razvoj širše regije.
Gledališki oder bi morala imeti tudi vsaka šola. Ker ga nimajo, se na naših šolah kulturne prireditve dogajajo v ogromnih telovadnicah, v katerih je kultura v tako podrejenem položaju v primerjavi s športom, da ni prav nič čudno, da imajo naši današnji otroci težave z besednim izražanjem. Ali je preveč, če od ljubljanskih oblasti pričakujemo, da za zgled ostalim občinam ob vseh nadaljnjih prenovah osnovnih in srednjih šol poskrbijo, da bodo v njih poleg telovadnic tudi dvorane z odrom, primernim za improvizacijsko in vse ostale vrste gledališča?
