V začetku maja je Koalicija za trajnostno prometno politiko javnosti pa tudi na občini predstavila konkreten predlog zmogljivih mestnih avtobusnih linij, ki so ga priročno imenovali ZMAJ. Neformalno združenje organizacij in posameznikov, ki si prizadevajo za trajnostno prometno politiko v Sloveniji, je ocenilo, da je z »napovedjo skorajšnjega začetka gradnje železniške in avtobusne postaje in hkrati z načrti za posodobitev železniškega omrežja v regiji prišel tudi čas, da resno zastavimo posodobitev omrežja Ljubljanskega potniškega prometa«.
Ideje in podobni predlogi o tem, kako bi lahko uredili javni potniški promet v Ljubljani, da bi postal bolj prijazen uporabniku, so se v preteklih letih že večkrat pojavljali, le da se nikoli niso uresničili. Bržkone je glede na to mogoče sklepati, koliko uspeha bi utegnila imeti sedanja pobuda, za povrh pa je bil, kot je po predstavitvi koncepta na občini zapisal kolega Peter Pahor, odziv župana nanj »v najboljšem primeru mlačen«. Janković je v izjavi za naš časopis namreč ocenil, da je koncept, s katerim številna mesta po svetu hitro in z manjšim finančnim vložkom posodabljajo javni promet, pri nas »neizvedljiv«. S tem je tako rekoč le še enkrat ponovil odgovor, ki ga je LPP serviral vselej, kadar so se soočali s kritikami javnega prometa in predlogi za njegovo izboljšanje, pri ljubljanskem javnem potniškem prometu se desetletja ni dalo nič ali skoraj nič premakniti, vse je bilo neizvedljivo.
Tudi to, kar si je leta 2017 občina celo sama zapisala v svojo celostno prometno strategijo, namreč da bodo število potovanj povečali za deset, do leta 2027 pa za 30 odstotkov, med drugim z uvedbo rumenih pasov na vpadnicah in zagotavljanjem prednosti avtobusom v križiščih, je ostalo le zapisano na papirju. Podatki o številu potovanj z avtobusi javnega prometa pa kažejo, kako pogubna je rigidnost LPP za to, da bi bil promet v mestu bolj trajnostno naravnan. Število potovanj ne le da ni naraščalo, kot si je v strategiji zastavila občina, temveč je vsa leta do epidemije padalo, v času covida pa strmoglavilo.
A če je vsaj za slednje res kriva epidemija, ustavitve javnega prometa in omejitve z ukrepi, ki naj bi varovali pred širitvijo virusa, je vse, kar se je glede ljubljanskega javnega prometa dogajalo prej in kar se dogaja poslej, mogoče pripisati predvsem enemu prepričanju, ki se je zasidralo v glave odločevalcev, o tem, kako naj bi v Ljubljani vozili avtobusi, da bi jih ljudje raje uporabljali. Da je vse, kar bi lahko spremenilo sedanje stanje, neizvedljivo.
