Najlepše mesto na svetu je Pariz, vztrajno zatrjuje Didier Rykner v pravkar izdani knjigi La disparition de Paris (Izginotje Pariza). Rykner očitno ne pozna Ljubljane, amater. A treba mu je priznati: popis razlogov, zaradi katerih po njegovem Pariz izginja, je tak, kot bi ga pisala kakšna ljubljanska novinarka. (Tudi on je novinar.) Tak, kot ga pišejo v vseh mestih sveta, kjer neoliberalizem kljub bližajočemu se koncu sveta še vedno goni svojo obsesijo: več je več.
Naj razčistimo: pariška županja je gotovo ena boljših – iz zatrpanega, smrdečega in kaotičnega mesta se je Pariz spremenil v nekaj, kjer se spet da živeti, pripovedujejo tisti, ki so tam rojeni, in turisti. Tako kot prej v Berlinu, pa v Rimu in še kje so prostor dobili pešci, kolesarji in javni potniški promet, zrak je čistejši, ob Seni se poležkuje, življenje je prijetnejše. A mesto, kjer je število prebivalstva od konca 90. let strmo naraščalo in »znotraj obzidja« doseglo vrhunec leta 2012 z 2,24 milijona prebivalcev, se vztrajno prazni – odselilo se je že skoraj 100.000 ljudi. Zakaj? Rykner tudi z nazornimi fotografijami opozarja, da je prenova postala frenetična, da so dobre odločitve pospremile tudi popolnoma nore: kolesarske steze so, če ni šlo ravno, zvijugali v serpentine, stare zelenice so zatlakovali, arhitekturno dediščino in netržne zbirke v njej puščajo propadati, modernistično podirajo, krajinsko »renovirajo«, stara drevesa so zamenjali za nove kilavčke, količki in reklamni panoji so zatolkli vse prehode in vizure in na neki avtobus je bilo treba čakati 27 minut! (Ta eksces je v Ljubljani pravilo.) Dogajanje spomni na Haussmannovo velikopotezno gradnjo bulvarjev, ki je naredila Pariz »velik« in »najlepši«, uničila pa cele soseske srednjeveškega jedra – zaradi »nezdravih« razmer, so rekli, a šlo je za zatrtje novih revolucionarnih trenj pod Napoleonom III. Nezdravi izgnanci so odšli onstran obzidja. Danes jih v tako imenovani metrojski regiji živi 11,14 milijona.
Ja, urbanistična politika je vedno tudi politična gesta. Če v ožjem Parizu že leta izginjajo stare stanovanjske soseske z vzdržno najemnino, ki jih nadomeščajo draga stanovanja in sedeži podjetij, to pa spremlja vsesplošna draginja, je jasno, da ekonomski pritisk opravlja tudi politično delo. Ljubljana je prvi del pariške zgodbe z urejanjem prometa in javnimi površinami kar preskočila, mi imamo rdeče alarme merilcev onesnaženja, da otroke na hitro zapremo v hiše. A s podivjanimi cenami enako uspešno selekcionira prebivalstvo. Ljubljana bo najlepše mesto na svetu, ko ga bo zapustil zadnji samozaposleni, »minimalec«, študent, brezdomec in večna kritikasterica.
