Ko se je zidava Cankarjevega doma bližala koncu, so se okrepili kritični glasovi, prisotni že pri razpravah o zamisli monumentalne kulturne investicije. Ti glasovi so imeli še posebno dobro artikulirane argumente v pisanju Mladine in Tribune. Poglavitni zaničevalni oznaki sta bili elita in buržoazija. Reprezentativno podzemsko zaklonišče slovenske kulturne politike bo služilo samo eliti, so dokazovali, in ta elita ogroža ne le kulturo, ampak vse, kar je še socialističnega pri nas, saj bo Cankarjev dom pika na i pomeščanjenju Slovenije, ki sta mu steber opore predstavljali že nebodigatreba stolpnici. Kulturno polje je bilo tedaj razdeljeno na profesionalno in amatersko kulturo ter na institucionalno in neinstitucionalno kulturo. Amaterska se je skušala prikazati kot edina prava socialistična kultura, saj spreminja pasivno udeleženost v buržoazni kulturi v aktivno kulturno akcijo neposrednih proizvajalcev. Institucionalna kultura je akademska, vozi po sredi in ničesar ne tvega, ker ji tvegati tudi ni treba, medtem ko je neinstitucionalna sicer včasih obrtno podhranjena, a edina odpira nova nezaščitena in zato ustvarjalno inovativna območja. Tako dokazovanje nepotrebnosti in meščanskosti nove institucije Cankarjevega doma je predstavljalo za programsko usmeritev doma, ki je postopoma odpiral vrata že med gradnjo, velik izziv in tudi nevarnost, saj je šlo za očitek buržoaznosti v okolju, v katerem je bila socialistična narava kulture pogoj za obstoj. Da bi razrešili in otopili zastavitev, ki bi se nujno izšla v zaostren konflikt, je Cankarjev dom takoj od začetka vabil v svoje prostore kot pobudnike projektov prav vse, tudi najbolj radikalne in marginalne kulturnike, torej še zlasti tiste, ki so sumili, da utegne ta projekt pomeniti njihovo skrajno marginalizacijo. Brez dolgovezne verbalne argumentacije so bila odprta vrata najboljši dokaz, da ne gre ne za elitno ne za meščansko ustanovo.
Danes očitek, da je ustanova elitna in buržujska, ni nevaren, saj v kapitalizmu elite z oporo v buržoaziji odločajo tudi v kulturi. Res pa je tudi, da so se rogovci in molovci na začetku zedinili, da bo prostor izpraznjen, ko bo prišla na vrsto Molova investicija, pa tudi, da bodo rogovci pri oblikovanju programske usmeritve nove ustanove imeli besedo in vpliv. Ali je zdaj že prepozno? Prestiž buržoazije in njene elite je vsak dan bolj vprašljiv, svet, ki je nastal z njuno roko, razpada, ker ne obvlada več sil, ki jih je sam ustvaril. Ko bi le šlo samo za Rog!
